nedelja, oktober 09, 2005

P m s

Ena najtežavnejših nadlog ženščadi. Vsak mesec nas obišče (razen seveda, če ga v nas ne prehiti kak zelo trdovraten moški izliv), nič ne potrka, nasilno prodre skozi našo čutljivost kot pogolten plenilec in si nas jemlje dolge dneve, svoj bojni pohod pa junaško zaključi z nekajdnevnim dežjem goste krvi.

Medtem ko z verigami robanti pod našo kožo, smo tečne, razdražljive, težko nas je razumeti, nam ugoditi, še težje prenašamo same svoje muhe, ki ne brenčijo v rojih in se skozi naše tolmune gibljejo neenakomerno, nikoli ne napovejo, kje in kdaj bodo napadle.

Še najbolj gladko mi mine, če se zamotim in ji ne posvečam prevelike pozornosti. Kot da me ne obliva njenih 37.2°C zjutraj, čez dan ali zvečer. Kot da nisem vzdražjiva za vsako malenkost. Kot da me ne srbi koža, živci, kaj šele besede. Kot da je samo lepa, sončna nedelja, ki bi jo bilo super izkoristiti zunaj, prezračiti svoje razgrete hodnike, jih prepihati do kosti, ali kaj podobnega.

Svežina diši kot obujeni spomin na pljuskajoče valove nekih igrarij.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home