četrtek, oktober 06, 2005

SPOVED

Danes priznam vse. Vse.

Ena tičic sem, ki za preživetje potrebujejo objekt poželenja. Da. Ko se le ta vsaj delno prekriža s stvarnostjo, kar se pogosto zgodi, saj ne živim odmaknjena s ceste, se vse podre. Nisem ne pogumna, niti ne znam pograbiti priložnosti, ki se mi zasveti pred očmi. Ne, znam napihovati, si domišljati, zapletati tudi neobstoječe, če je treba, to obvladam, z realnostjo se pa stisneva za vrat, še preden se spogledava. Groteska pa taka. Toliko o ljubezni na mojem zelniku. Sama fantazija.

Nimam pojma, čemu naj se ZARES posvetim. Brkljam, asfaltiram zdaj ceste, zdaj morja, žongliram s tem in onim, vse napol, v levo, nazaj in naokrog. Bržkone mi manjka odmerek konsistentnosti in 80 gramov smotra. Celoletni bluz se slejkoprej izpoje, živeti pa tudi ne gre od zraka in pravljic. Ali pač? Knjiga da je orožje, hja, dobro so me naplahtali. Orožje proti soočanju z resnico, mogoče, ki spevno pripomore, da odfrčiš na svoj planet, planet Iluzije, kjer je vedno vse čudovito, saj ga sam kreiraš in si vladaš s slepečim žezlom, v sladkem trpljenju. Večinoma se zgoraj kar prijetno počutim, takole pa, ko je čas za spoved, se vidljivost z vrha moje krošnje zasvinja in ni nič kaj vzpodbudna.

Kaj še? Blokada. Malo si grem na živce, sicer pa: nič resnejšega. It's all good (takih oslarij se lahko oklepajo samo Američani, in jaz).

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home