Živinska svatba

Povzetek sanj.

Preselila sem se v veliko stanovanje na Planini. Najprej sama, potem sta naenkrat z mano bivala še Branko J. in njegovo dekle, ki ni bila Livija. Obupno sem se bala samote, črnih noči, tistih blokovskih kleti, kamor sem ponoči morala parkirati bicikel. Težka vrata kot v zakloniščih, brleče žarnice, če sploh. Vsak tresk potencialna nevarnost.

Ko sem se lepega dne od nekod vrnila domov, je Brankovo dekle popolnoma preuredilo skupne prostore. Čisto se mi je utrgalo. Po stenah dnevne sobe uokvirjen Branko v naravni velikosti, poze velikih bojevnikov, v vlogi gladiatorja ... Grozljivka (nič osebnega Branko ;-), ampak v dnevni sobi te ravno ne bi imela). Takoj sem od doma privlekla vso šaro in jo vehementno razpostavila kjer sem le našla kak prosti cm. Naše stanovanje se je levilo v mračen brlog, ki je zaudarjal po moljih, ceneni navlaki in medsebojnem nezadovoljstvu. Spominjalo me je na nekdanje najemniško štud. stanovanje na Cankarjevem nabrežju. Mladine za celo igrišče, kaos, svinjarija, brezciljno divjanje, še posebej neštudentov. Grenčica.

Neke mrzle noči, ko sem iz kleti tekla k vratom stanovanja kot da tečem svoj predsmrtni maraton; prestrašena sem trepetala že pred svojimi lastnimi koraki in sencami, sem planila v gosto temo, psihedelične zvoke klasične, predirljivo glasne muzike, med katerimi sem kot oslepljena komajda razbirala posamezne kose teles, kože vseh barv, rdeče-črne-zelene-krvave-blatne, ki so se orgiastično prepletale med seboj, se grizle, lomile, trgale, ječale, rjovele. V trenutku, ko sem se prijela za lase, me je kot kos svinjine s stropa zagrabil kavelj, me potegnil do vrha, da sem horizontalno, vzporedno z razpokanim stropom, iz katerega mi je po obrazu kapljala kri, gledala vanj, v ogledalo svojega bivališča, živinske svatbe. Topla kri mi je zalivala oči, drla sem se kot novorojenec, ki se prebije v tuj svet, zaman sem v agoniji krilila z rokami, da bi se od kjerkoli usulo stikalo za luč in bi me svetloba rešila ...

Zatem samo še bela stran spomina. Freud, pomagaj!

Lepo, sončno jutro, v katerega sem se zbudila, mi je s svojo žarečnostjo čez ustnice zarisalo nenavaden nasmešek blagočutja.