Mesto DOTIKA

Berem Nasmeh Mone Lize I.Osojnika, kjer črke razgaljajo intimne poetike velikih virtuzov besedičenja. Eseji o nekaterih, vsaj meni, še nebranih literanih zanesenjakih, napisani z izjemno vnemo in posluhom.

Med vrsticami njegovega razmišljanja o Prešernovih vzvodih ustvarjanja, mi je kot vedno, ko se me napisano dotakne, miselni tok odbezljal vase. Kadar je zgodba pišočega človeka premočna, da bi nadaljevala z branjem, se v meni sproži nek obrambni, odbojni mehanizem in zlezem vase. Time-out. Iznenada se mi v misli prikrade kak droben, skorajda že pozabljen moment, utrinek, ki ga moram podoživeti, tokrat v novi, intenzivnejši luči. In ko sem tako sočasno selekcionirala detajle, zaradi katerih me je On obsedel, me je spomin na dotik, ki je bil še najbolj podoben jesenski sapici, pretresel. Takrat sem bila preveč napeta, da bi ga vsrkala, zdaj, s časovnim zamikom, ga čutim, kot da bi se me njegova dlan dotaknila ponovno. Pa mogoče sploh ni bilo mišljeno tako. S tem sem se preveč ubadala; kaj mu roji po glavi, zakaj, kako, kdaj ... Najbrž je bil zgolj refleks, ki ga je v njem sprožila grmada mojih emocij. Mogoče najbizarnejša in obenem najbolj resnična zaljubljenost, kar sem jih sproducirala. Najbizarnejša zato, ker mi ni nudila skoraj ničesar oprijemljivega, razen nabrušene intuicije, da so mravljinci obojestranski, nekaj pogledov, ki so mi zalili telo in razum ter skromna košarica besed, ki niso bile vredne počenega groša. In tistega dotika.

Ko sem zaslišala njegov glas za seboj, nenapovedana prisotnost, zelo On, je v meni zabučalo. Nisem si ga upala niti pogledati, sploh po vsem povedanem, napisanem. Čutila sem, ali si samo domišljala, še zdaj ne vem, njegovo »nevemkajzdaj« stisko, ki je napolnjevala ves prostor, kjer je bil s hrbtom obrnjen proti steni, v tistem pletenem puloverju; pošpegala sem pa le :-). Kot navita sem brenčala okrog, da se le ne bi sama z njim znašla ukleščena v kak kot, ma kaj kot, tudi vroča Zemljina polobla, bi bila v primerjavi z mojo naelektrenostjo, samo neprodušen kotiček. In se delam zaposleno, ljudi kar ni in ni, kot da sva v celi zgradbi naenkrat sama, čeprav mrgoli glasov nekje v ozadju, nekaj pišem na tablo, popolnoma neprištevna, pisala sem namreč številke, ki mi niti naslednji dan niso ničesar povedale, obrniti se nisem upala še enkrat, čutila sem pa njegovo telesno temperaturo kot da bi mi dihal za ovratnik. Za 100 slonov ga je bilo. Slišim korake. Ta njegova živahna, smešna hoja. Čisto posebna. Opazna z razdalje Luna - Sonce. Zaškrtam z zobmi. Iz oddaljenosti nekaj centimetrov, se negotovo, a čvrsto dotakne mojega nadlakta, skoraj stisne me, nerodno, medtem ko zrem v tablo kot slaboviden prvošolček. Zruka me, speče. Reče živjo in odzdravim z najbolj butastim glasom, kar jih premorem. Živjo je zvenel, kot da bi vprašala, koliko stane kilogram krompirja. Gre mimo, se že skoraj za steno obrne nazaj, pogled, ne spomnim se dobro kakšen, čuden. Obstala sem tam, napol ohromljena. Nasičena z vsem, kar bi lahko, ne bi smela ... Dotik kot tak, me takrat niti ni ravno spreobrnil, prej pa, ko sem ga podoživela, je pridobil nove koordinate. Kaj vse, kar je obviselo v zraku, je lahko pomenil. Ni nujno, verjetno samo potenciram možnosti, ki jih za naju nikoli ni bilo, lahko pa. Zdaj se mi zdi, da nobena beseda tistega trenutka ne bi opisala bolje od dotika. Nerodnega, čudnega. Ni ravno običajno, da se moški ženske dotakne za nadlaket. Mogoče za pas, dlan, kaj jaz vem kam, pod ramo, nad komolcem, je čudno mesto. Mesto. Mesto moje sentimentalnosti, ki jo je naselil vame pod kožo nadlakta.