F a s h i o n

Po včerajšnjem listanju revije, sem se znašla ujeta v cunjice, barvne kombinacije, drzno spajanje starega, novega, neopredeljenega. Zvečer sem na tv-ju ujela del pogovora o tej skrivnostni tetki, ki ji nadevamo razna imena. Stil, Estetika, Lepota ... in se ves čas oblači, slači, zgoščuje, redči, nadgrajuje, prazni. Po tem sva si celo podobni. V bistvu gre za način prezentacije. Si, kar nosiš, je morda zelo deformiran kliše, a kljub vsemu, težko razumem ljudi, ki ne dajo na svojo obleko prav nič. Ne da bi se vsi morali truditi zavestno impresionirati, niti da je obleka tisto najvažnejše, kar te naredi, ja pa zelo komunikativna priložnost izražanja.

Tudi gospodične, gospe, so v oddaji debatirale o tem, da je fino, če je moda komunikativna. Se strinjam. Seveda je pojem komunikativnosti zelo relativen. Zame je to težnja po lastni, čim bolj unikatni identiteti, ki pripoveduje pisane zgodbe, nekomu drugemu ravno obratno. Zame sta oblačilna sivina in povprečje zgolj pomanjkanje domišljije, uniformiranost, ki pristoji vsakomur, ki si ne poišče svoje note, noče, ne upa, ker so možnosti zelo prostrane, nekomu tretjemu je enaka reč stvar nevsiljivega dostojanstva, elegance, klasičnosti.

Že od nekdaj s svojo pojavo, katero sooblikuje tudi obleka, vzbujam pozornost. Seveda so odzivi različni. Komunikativnost mojega stila je najbrž vprašljiva. Včasih sem pozorna na okolico, včasih me ne gane niti malo. Včasih mi gre kaka priletna dama skrajno na jetra in bi ji kar jezik pokazala, ko sedi zraven in me od strani prikrito opazuje, se po možnosti zgraža nad roza-rdečimi nogavicami v kosmatih sandalih, vpadljivimi uhani, ki si jih sama ne bi nadela niti za gala svečani možev pogreb, jaz pa jih povsem sproščeno nosim katerikoli torek v tednu. Frizura seveda tudi ni za nikamor. Saj ni mulatka, na sebi čutim neprivoščljive poglede najstnic, ki se uniformirano trudijo biti mtv-jevsko in. Zdaj je moderna tudi r'n'b scena, latin, urbano, in ženske, ki nekaj tega oddajamo, se ovohamo vsaj od daleč. In jazz, poezija, retro ... Kje si pa to staknila? Ne gre za to, kje kaj stakneš, gre za kombiniranje, nošenje. Po mojem je treba znati obleke nositi, pa je vse v redu, vse gre. Niso obleke tisto, kar te definira, oriše, ti si tisto, tista, ki kroji posamezne kose na sebi in jim daje pečat.

Včasih opazim kak odobravajoč, vzpodbuden nasmeh, pomežik v smislu, you go girl, pogum nekaj velja, včasih slišim kak posmehljiv komentar. Večinoma najizraziteje govorijo oči, če se mi ljubi z njimi srečevati. Ja, brez dvoma je za svojstvenost treba posedovati nekaj poguma in pokončno držo, drugače je vse skupaj kot odmrla, z lešniki posuta kepica sladoleda, razmazana po tleh.

Mene ne glede na smernice, moda navdušuje. Pravzaprav ne moda, različni priokusi, barvita etnografija. Če to pomeni, da izstopam, ok, je to pač to. Če me ljudje opazujejo, radi, neradi, ok, tudi to konsumiram. Če mi laska, ko v teatru pogosto komentirajo moj vstop, malo že. Ko Tanja reče, da se zjutraj veseli, da pridem, ker jo zanima, kaj bom nosila. Super. Ko kdo zavije z očmi, ker si dovolim nedovoljeno, tudi prav. Zakaj pa ne? Na srečo se nam ni treba z vsem strinjati. Če se za mano obračajo, če dvigujem prah v množicah, ni problema. Če hočem, nočem, če mi je vseeno ... Rada sem taka, kot se v določenem trenutku, dnevu počutim. Ovita, odkrita, prikrita, nakičena, poenostavljena, razpršena. Barve so kot navdihujoči okusi, vzorci kot nepoznane začimbe, jaz pa večna eksperimentatorka.

I praise the day i came to terms with my own self.