t r p e k P R I O K U S

čas, ko začenja zebsti za vratom, pod
spetimi lasmi in skozi strgan rokav premrzlega
srca, ki išče plamen, topli osnutek, ki
zna čofotati po mivkastih sipinah, loviti
čmrlje, kjer plavajo samo mrtve
ribe in čebljati v dolgo noč, dovolj
dolgo, da ne mine že zdaj

čas, ko obdan z ljudmi nisi
zraven, potuješ skozi koncentrične kroge nekih
divjaštev, ki se mešajo s
sanjami, ne veš, če so
tvoje, sploh od koga ...

čas, ko majavo zatopljen vase ne čutiš šivankastih
nohtov v mesu, ker prediranje ne boli
vedno, ljudje pa kljub temu ne upajo
tvegati, še besed
ne, kaj šele dejanja

ta čas spominja nate, kdorkoli
že nisi