PATOSsss

Spet tukaj. Precej žalostno, kajneda? No excuses.

Otožnost je tako čutna. Čutila mokrijo in jaz odtekam skoznje. Popolnoma upogljiva sem, penasta. Lahko bi se zavozlala z rokami in nogami, dihala s škrgami in hodila po hrbtu. V škafu tople vode, v katero sem usula pest morske soli in dodala preveč hrastove kopeli, si namakam stopala kot kaka nepokretna, betežna babica. Noge me bolijo, ker sem popoldne tako hitela v hrib. Športnica pa taka! Lepo je bilo. Zrak, samota, potenje, razgled na okoliške hribe z vrha. Gozdna zelenina, ki mi je prirasla k srcu. Vzpodbuja misli, ki žal ne domislijo nič pretirano izvirnega. Vsa ta neokrnjenost me zapelje v patos. Druženje mi danes ne paše. S predstave sem jo takoj ucvrla domov.

Na poti tja, sem od tržnice do teatra hodila za našo Vasilijo, ki se je ljubko stiskala s svojim novim fantom; baje zelo sveža romanca. Za njima sem se počutila kot zavržena klateška mačka, ki že dolgo ni okusila vročega, hranljivega obroka. Klateštvo ji sicer pristoji, bojda, ampak toplina varnega zavetja, pristnosti in nežnosti, niti njej ni nepotrebna. Stradanje privede do marsičesa!

Bom raje kar nehala, da ne zabredem pregloboko. V novo šatuljo bom z občutkom preložila vse uhane in - - - - - - - - - - - - -

Ahhhh ...