nedelja, september 25, 2005

L'eloge de l'amour

Sobota okrog polnoči, morda že nedelja.

J-L. Godardov film. Mmmm. Polsen na ekranu. Opera, gledališče, film, roman. Na izbiro. Zadimljena črnobela atmosfera me ja spomnila na Ivico, na tisto nekaj, o čemer je mesece govoril. Nekaj nedotakljivo naturalističnega, v intelektualnem mezincu, slast besed, misli, filozofija, ovita v zapečeno skorjo poetičnosti. Magnetizem. Ekstatičnost ravno prav izraženega. Simultana projekcija glasu, ki ni nujno glas govorečega, mimike nekoga, katero riše ozvočeni glas z radijskih valov, dramatične glasbe, podlage iz umetnega ovčjega krzna, ali pa orientalskih preprog, potem ambienti kot nasičene, domiselne slike, dovršenost sobivanja živega in mrtvega, gibanje predmetov, ljudi, hoja, gestikularne kretnje.

Ko gledam dva moška, ki si postrežeta s steklenico vina na pladnju, zraven dva lepa kozarca, je prizor tako poln, da se mi osušijo ustnice in grlo ter se prestavim nekaj ur nazaj, ko bi najraje prisedla tesno k Bogataju, ki pod vplivom rdečega vina na premieri, že opazno povzdiguje barvo svojega glasu in se ga navzema škrtajoči nemir, čeprav sva lani spregovorila samo nekaj besed, si izmenjala mnenji o Sylvii Plath, eden je trdil, da je bila nevrotična, drugi pa psihotična, kar se največkrat itak dopolnjuje (nimam pojma, kako sva po samo nekaj besedah sploh zašla na Sylvio), in me je kriče napadel, češ da sem najbolj arogantna 25-letnica, kar jih je srečal. Izbruh me je malo šokiral, nato se je za drugo mizo kmalu opravičil, nekaj podobnega, pokazala sem mu jezik. Zdaj se spet ne poznava in si izmenjujeva telebanske poglede, a mi vseeno ni zoprn. Z njim, sem prepričana, bi lahko filozofirala do jutra, na vsaki betonski stopnici nad mestom, za mizo ob slabi svetlobi, kjerkoli, in čeprav sva neznanca, bi si imela veliko povedati. To me že od nekdaj privlači. Povedne debate, pretrgane, če tako nanese, take, ki slalomsko zavijajo na zaledenelem pobočju, kamorkoli že tok zanese misli. Brez zavor. Mislim, da se še nikoli nisem dokopala do človeka, ki bi mi to omogočil. No, da ne bi delala krivice Kat, Jani, Jani 2, Saši, še kateri, Benu, ummm, še komu ..., ampak te so bile bolj osebnoizpovedne, zbliževalne, zaupljive. Zanimajo me tudi širše, ne nujno osebnostne, mislim, ne samo v osrčje srca, jeter, tudi v možgane, v bujno grmovje strukturalnih želja, idej, misli.

Godardova pariška čarobnost, at night. V črnobelem, kot da je ves čas megla. Nedoločljiva časovnost dneva in noči, ki se prepletata. Provokativnost povedanega, ki ohrani namensko delikatnost.

»Vsaka misel mora odsevati ruševine nasmeha,« nekdo po telefonu reče ženski, ki misli, da ni dovolj lepa.

»Na nekaj lahko misliš le, če misliš na nekaj drugega.« Flash back.

Pomislim kako higienično je biti zbran, osredotočen za nekaj minut. Popolnoma zapeljan. Adam. Zbranost / raztresenost. Zbran, a kljub temu odprt. Ne tog. Odpnem si zgornji gumb pižame in se dotaknem mrzle prsne bradavice. Droben občutek varnosti. Z blazinicami jo ogrejem.

»Naj občutki rodijo dogodke, in ne obratno

Razmišljam da je zdajšnje obdobje obdobje plovbe, pogoste nepripadnosti, izoliranosti, ireverzibilnih sprememb, ki me pečatijo in oblikujejo v vedno bolj težavno, zahtevno celoto, zgolj slika, stran 379. Jaz nekje vmes, a definitivno pomembna stran. Naslednja bo najbrž čisto drugačna. Upam, da se bom česa naučila.

»Merilo ljubezni, je ljubezen brez meril,« nekaj takega so rekli, ko sem ravno hotela na glas zašepetati Kaj pa ljubezen?

Potem sem omotična zaspala, zapolnjena in segreta.

2 Comments:

At 11:15 pop., Blogger crni said...

Hojla!

Sem sem zajadral, ker si na Pouletinem blogu napisala, da pises o podobnih stvareh in da naj bi bilo dobro branje.

Namesto dobrega in zabavnega branja sem nasel samo neko kvaziintelektualno sranje, zacensi z naslovom. Metanje mnozice tujk v stavke skoraj brez repa in glave zame ni dobro pisanje, ne dobro branje. Manjka samo se en post o "eksistencialisticnem angstu".

Skratka, dolgocasna jezikovna masturbacija. Za masturbacijo pa bi bil v tvojem primeru zainteresiran samo, ce bi bila zraven se kamera.

Tut tut!

 
At 10:07 dop., Blogger Zvita said...

Hey, Ti,

sama zase sem napisala, da sem dobro branje? Bejž no. Podobnost s P. se je nanašala predvsem na "kokoškanje", sicer pa, don't blame me if you cannot follow ;-).

Sploh pa mi je smešno, da komentirajo, torej berejo, vedno tisti najbolj zdolgočaseni, hm ...

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home