torek, september 27, 2005

Salomonska rešitev

Edino tako lahko imenujem ves ta hrušč, ki mi razsaja po glavi. Kako neznosno smiselno je vse skupaj, če le precizno pomisliš! Tisto, kar se včasih zdi najbolj komplicirano in me skrajno frustrira, je v bistvu najbolj preprosta pesem. Tričetrtinski takt. Spet se navezujem na ljubezen, srčne napade. Slutim, da prihaja neizbežen čas odmišljanja le-te nadloge, ki je bolj izmuzljiva od vsake ribe. In samokontrole, s katero se sovraživa, ker se bom sicer vrtela okrog svoje lastne osi v nedogled, kar pa postaja že pošteno neromantično. Ampak, kot ponavadi, ko se česa zavestno ogibaš, te šele začne loviti. Ah ...

Zadnje čase se mi na tem splozkem področju dogaja dvoje. Spoznavam fante, ki so premladi, prestari, preveč neomadeževani (takih je škoda), brez posluha za bistveno, oddani, ograjeni z bodečo žico, to vse je prva skupina, ali pa take, ki se plazijo po z bencinom premazanih obrobjih, brez dlake na jeziku in bolehajo za posebno vrsto deformacije, iznakaženje najhujše stopnje, ignoritisom. Prepametni, kar je hud turn on, prezaposleni, utrjeni, mogoče preveč izkušeni, da bi se z mano spustili v ognjen obroč, kjer seveda obstaja nevarnost stopitve in izgoretja hkrati. Ko se ponudi konkretna možnost nečesa Nad, zadeve postanejo naPorne. Kontrola vsaj z moje strani pogori, če se njeno kolesje sploh zavrti, spoštovani gospodje se umaknejo kar se le da in z varne distance opazujejo zaletavanje v zid. Blokade me seveda ne preplašijo, kar pa ne pomeni, da zlezem kam dlje. Ne. Trmoglavim, se potim, iščem rešitve, kuham, vrem, centrifugiram, dokler se ne razorožim. Dokončno se nikoli; če nimam zelo oprijemljivega razloga (moj prag tolerančnosti pa zna biti skoraj neskončen). Mislim, ko nekaj zares hočem, to vzamem za blagoslov in si verjamem ne glede na ceno, ki jo plačam za dosego cilja. Četudi se zdi, da je cilj iz dneva v dan bolj oddaljen, mu po kolenih sledim. Kozica, norica, moram verjeti. Ti gospodje, ki jih okužim z ignoritisom, imajo potem še lastnost, ki jo sveto občudujem; n a č e l n o s t. Odločnost. Nepopustljivi so. Tu se ringelšpil šele zares začne. Ko bi morala biti užaljena, jih morda celo sovražiti, tega ne morem, ker me njihova močna volja naravnost očara, pa četudi sem zaradi nje prikrajšana za svoj grižljaj.

Čudno, kajneda?!

Konec koncev je volk sit in koza cela.

Amen.

1 Comments:

At 8:47 pop., Anonymous Anonimni said...

hmm, moški...kakšna nebogljena bitja, skriti v sebi, z neizgovorjenimi čustvi, trdi kot kamen, slabi poslušalci...pa vendar samo namišljeni, igralci...
by P.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home