Ob tapkajočih zvokih Olivije ...

Kako vznemirljivo potovanje skozi Ledeno; ta je najbrž pisana zame, le da me pisec še ne pozna, tudi Brez sramu, brez strahu je čarobna. Love is blindness, hja, špega pa ves čas, z mežikajočimi, radovednimi očmi. Ta muzika me zapelje v brezčasno londonsko zono somraka, vlage, podkožnega hlada, pogosto zavezano z žametno pentljo melanholije, ki blaži vroče-mrzle sunke, ki nam vsem šklpetajo pod pazduhami. Ravno prav spotakljivo, da ne zaspimo stoje. Covent Garden zveni podobno v tem času. Rdeči nosovi turistov, ki po ulicah vedno skicirajo oble sence. Če opazuješ ljudi (najbolje s ptičje perspektive), ki se množično premikajo, v skupinah, začrtujejo najbolj nenavadne oblike, katerih okvirji se jim spreminjasto prilegajo. Prave predstave.

Zadnjič sva s samooklicanim »poznavalcem nežnejšega spola« razpravljala o moško-ženskih percepcijah. Kakšni klišeji! Če večina moških res tako zadrgnjeno in zviška gleda na nas in nas doživlja kot igrače, ki fikusno potrjujejo njihov ego, da se razbohoti v vsej svoji veličini - v imenu osvajanja, zapeljevanja, ki jim godi bolj kot vsaki že napol prisebni ženski, ki vsaj približno ve, kaj hoče; gre namreč za igro, njim v veselje, otrokom, ki potrebujejo veliko pozornosti in manevrskega prostora, medtem ko razkazujejo kaj so in kaj znajo, ženska pa naj se dela neproblematično, očarano nad njihovim nastopom in naj bo prijetno nedosegljiva dokler ne končajo, ampak v bistvu predana, ker so pač neverjetni ... Po njegovem sem domišljava, naPorna, napadalna, kaj še?, ahm, vzamem veselje do osvajanja, ker osvajam sama in to jih zmede, lovce. Lovci pa taki, ki lovijo mušice, kaj bolj konkretnega jih pa splaši, da še puške ne znajo več uporabiti. Eh ah, samotarstvo, pridi zdaj tvoje kraljestvo, da si dokončno, krepko seževa v roke, kajti kaže, da sva si usojena.

Samo nekaj bi še rada napisala. Osvajanja so lahko zelo zanimiva, če le vsaj mini odstopajo od brezokusnih prežvečkov. Zahtevajo seveda nekaj domišljije, drznosti, vztrajnosti, še kaj, ampak za nekatere, Cukr, je mogoče tudi to izziv. Niso vsi narejeni po kopitu »komu se da«, verjamem da ne, čeprav ne vem, pod kakšnimi lupinami se skrivajo.