5 feet under

Presrhljivo! Zbudila sem se zabuhla, s podočnjaki do kolen – sicer jih nisem vajena. Ko sva se dobili s kolegico, se me je utrašila; in me naslednjih nekaj uric pridno opozarjala nanje, mi svetovala blažilo, ki jih pozdravi; čajne vrečke, ne prevroče. Pa prav danes, ko moram zvečer biti lepa! Mislim, hočem biti. Že vemo, zakaj. Komu na čast ...

Škornjev še nisem našla, ne glede na pestro ponudbo. Sem si jih tudi želela za nocoj. Eh, vijolični itak ne bi šli z rdečo. No ja, bi, ker bi jih domiselno skombinirala, samo tolažim se. Pa to vreme! Če ne grem sama v London, London pride k meni. Pa je, z roko v roki vlažno koeksistirava v vsej najini meglenosti.

Vem, zakaj podočnjaki. Nekaj se me po hinavsko loteva. Že vsaj tri, štiri dni, sem nekam ohlapna, glavobolna, vrtoglava. Že v nedeljo, na plesnih, sem nekje za bregom čutila omotičnost. Slabost. Mlahavost. Danes me daje pritisk v ušesih, na oči mi pritiska pol Kranja, kamniti srednjeveški ostanki. Nočem podleči prehladu, niti čemerkoli hujšemu. Že zelo dolgo nisem bila bolna, pozabila sem, kako je, ko zbolevaš. In kot vedno, ko si samo še za ped oddaljen od bolezni, se brhko zavedam, kako poglavitno in veličastno se je kopati v zdravju. Biti psihofizično sposoben česarkoli. No, o neokrnjenosti moje psihe bi se dalo razpravljati, kajneda?!

Nalivam se z vitamini, brez energije sem in najraje bi se vrgla v vroče jezero kamiličnih čajnih vrečk, da bi me njihova para očistila vseh nesnag in bi vzcvetela kot pomladna češnja, brez črvička. Nežno, z vonjem po jutranji zarji in svetlikajoči se rosi, pod budnim očesom nebesne Vsevedne ...

Ta nestvarni romanticizem me bo enkrat še pokopal! I know.