Milna transformacija

Srčni utrip ali poblazni kot kobila ali pa se zagozdi med telesne dele, da vratolomno hlastam za njim, prestrašena, da ne bi usahnil sredi vse te burjaste silnosti. Že ko samo vem, da bo On zraven, se spremenim. Ko dejansko je v bližini, skoraj otopim. Notranje ravnovesje, klavrno kot je, se poruši, kolesje si izbere ritem, ki je skregan z mano, s kakršnokoli navado. Čista improvizacija. Jazz. Težko se brzdam, uravnavam, logos zogleni. Ni mi všeč to brezmočno lovljenje sape, afektiranost, podtalno tehtanje tokov, gašenje strasti, ki se zapodijo v nek posvečen, nepredvidljiv ritual in se ne pustijo motiti. Jaz, z glavo in telesom, kot odmrla skorja skušam vplivati na stabilnost s tisto minimalno mero racionalnosti, ki še nekje na podstrešju nerodno raca in pravi: ga ga ...

Kako revna sem, gospodinja Srca. Garam in garam, pa ničesar nimam, razen težkega, nabreklega organa, ki me liči, frizira, hrani, oblači in me oklenjeno za gleženj vodi na sprehode po močvirju greha.

In ob njem jaz sploh nisem jaz. Namiljena se razpenim in se mehurčasto naslonim na pleča zraka ter grem, grem ...