Zapisano v glavi enkrat med nočjo, jutrom in glasbo, ki se je po spominu vila skozi ušesa, oči in po jeziku. Plavam v obdobju nežnosti, taka je tudi muzika. Mehka. Drobljiva. Subtilna. Njegov obraz mi pleše pred očmi. In besede, pogledi. Smo sploh še iz česa drugega? Po žilah nam teče voda, namesto kosti nas gradijo oblaki, mišičevja ni. Naša telesa so prozorna, steklena. Hitro se razbijejo. Možgani so razrahljani, bolehajo. Sami pretresi. Bolj mislimo, bolj nas trese. Na ogledalastih obrazih vse piše. Vse naše zgodbe. Nekaterim razvezanost tako pristoji. Razpuščenost, ki se sama češe in si svoj (ne)red sproti določa. Brez temeljev. On si to dovoli. Naravno pravo. Je jasno kot brezoblačen dan pod sončevim nebom.

Danes mi je celo deževnost všeč. Toplo ogrinjalo počutja.

Sem v pričakovanju, nimam pojma česa. Nekaj že bo. Moje ocene so podobne listju po drevesih. Hitro odpadejo.

Juke-box predvaja You got me, The Roots. Ta komad, v živo, je čisti eros. Jilly poje in četudi sem jo slišala že tisočkrat, me vedno znova preseneča. Vrti okrog mezinca.

Mravljinčno.