Spet me je imelo ~ tokrat ne v sanjah ~ da bi se ga dotaknila. Tam in takrat, ne glede na okoliščine. Odmislila bi ljudi, prepreke, vsakršne dvome in ga pobožala. Z odločno kretnjo, z mirnim gibom. Ne bi umikala pogleda. Nobenega omahovanja, tresočih rok. Četudi bi me v prsih žgalo za znoret'. Njegova koža me privablja kot zreli mangi. Kot vonj pečenega kostanja. Prijela bi ga za dlan in ga odpeljala. Proč od ljudi, sveta, umetnosti, prilaščevalnega nemira. Nekam ven. V orbito milosrčne možnosti, samo za naju. Pa čeprav le za 30 minut.