After party

Z blagim mačkom, skoraj znosno. Vtisa nisem vsadila, počutim se kokasto. Toliko naprezanja ~ za prazno, mrzlo dlan. Ve se namreč, kdo vedno zmaga na koncu in žanje absolutno naklonjenost. Ne, nisem jaz in vse to je zaenkrat preveč to grasp. Utopično si, pravijo, zamišljam te reči; o pripadanju, zvestobi, deljenju drobtin. Zame mora vse cveteti, se šibiti pod težo metuljev v trebuhu, ne glede na letni čas, vlago ... Niti se mi ne da vživljati, danes ne. Vse, kar ostane, je izsušena korenina odtekle energije in časa. Počasi in zbrano nazaj k bistvu, kako pa drugače. Ne vem, kako mi je. Je in ni, skoraj irelevantno, pa vem, da to ni v redu. Je pa moje in drži.

(Groza me je, ko si včasih prisluhnem, natančno, in si ne bi upala dati roke v ogenj, da ne blefiram, sicer ne nalašč, kar je še huje. Ne vem, če je to, s čimer se rada oplajam, vsa ta emocionalna lirika, sploh vredna napetosti, ne vem, če sem prvinska kot si domišljam, in ta negotovost, nezanesljivost, mi jemlje pogum.)

O žuranju v Lj. bom pa v nadaljnje krepko premislila. Sinoči je bilo ... cunjasto. Vesela sem bila Igorja z vijolicami v očeh; če bi se uspela odtrgati iz objema neznanca, bi z njim z veseljem prijateljsko dišala. Upam, da si se namigotal z vsemi hudičkastimi repki ;-).

Misery creepin' in, mmm ...

Sanjala sem spet same nebuloze. Dobro, da so sanje včasih tudi zgolj sanje.