Na tv-ju (zdolgočasenka, ki se mora – tudi hoče, a odlaša - zares posvetiti plesu, da ne bo, če že ni, upam da je vsaj ozdravljivo, postala dežurna zasvojenka s pc-jem in, to manjkrat, s televizijskimi bedastočami) sem prej videla fanta, ne, ni nikakršen holivudski »nadčlovek«, fant pač, ki očarljivo nosi nekaj tistega, ob čemer se še punca kot sem jaz, zamisli in zahrepeni po ljubečem, zdravem odnosu, partnerstvu. Nekdo, ki ni samo ali mamljivo zapeljiv ali vzbuja pozornost z inteligenco, svojostjo, ampak je vse to in najbrž veliko več, torej formula za nekoga, ob katerem bi se bilo lepo zbujati, ga sooblikovati, deliti. Harmonija. No, kot da sem tole samo šepetaje razmišljala. Ja, tudi šepetam si včasih. Me je ravno zadnjič, na poti od nekod, ena punčka z zanimanjem opazovala in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem dojela, kaj jo je zanimalo. Samogovori.