četrtek, oktober 13, 2005

Strdki

Vonj po dojenčkih, ki ga je danes s seboj prinesla Vesna (tudi dojenčka samega, spečo štruco angelskega spokoja), me je predramil iz dopoldanskega daydreaminga, kjer sem kje na toplem, v vseh ozirih. Potem njen simpatičen nasmeh, materinska zapolnjenost naše Piaf, Edith Piaf. Na njej je nekaj življenjsko ganljivega; še ko se nisva poznali in je sproščeno korakala po stopniščih s sendvičem v roki, ali polnozrnatim rogljičem, mi je bila všeč. Ko je lani prejela nagrado na Borštnikovem srečanju, sem se smejala z njo. Nekje iz mrakobnega podzemlja, kamor odtekajo naše potlačene zmote in se strjujejo v črno oglje, je zažarel daljen spomin. Pometena preteklost tli, posušene solze so njeni popki. Podzemlje ni mrvo, kje pa.

Branko nas je pogostil s cordobskimi slaščicami. Medenjakom podobne tradicionalne sladkarije, polnjene in oblite s figami, karamelo ... Mmm. V Argentini bi bila, ja, z veseljem. Bom vsaj kako argentinsko buklo vzela v roke v bližnji prihodnosti, da bom še bolj neuslišano sanjarila in ne samo vživljaje razpletala popotne dogodivščine drugih. Mogoče mi zelo manjka tudi tega, že dolgo se nisem podala na pot v "džunglo".

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home