Bujno

Če zamižim, slišim delikatno melodijo, ki jo razprta dlan komponira med drsenjem po gladini temnega morja.
Rahljanje tišine, ki odmeva v trebuhu.
Jesenska sprehajalniška barvitost še vedno diši po morju, po slani koži, žejnih brisačah.
Po barkaških izletih, pečenih ribah, vročih licih, prežganih ustnicah.
Zlatorjave polti vseh odtenkov so podobne jesenskemu listju, po katerem se valjajo razposajeni psi, preden zapadejo v zimsko lenobnost.
Čas.
Sezone.
Repertoarne ljubezni, skrivnosti, ki se odvijajo v mraku pod nevihtnimi oblaki ...
In vedno kak sveže zamešen plan, ki toplo vzhaja.
Napeto-obljubljajoča pričakovanja, ki nas vodijo v zimzeleno.
Rada bi se oblekla v vijolične čipke in si nikoli več odstrigla las.
Svojo bledo polt bi za vedno premazala z barvo medu, nohte bi si pustila lakirati vsak dan drugače.
In enkrat, ko bo sonce spet v zenitu, se bom dala po vsem telesu poslikati s kano in bom razstavni eksponat orientekspresa.