(ne)odpornost

Danes, si mislim, razumem moške, ki okrog flankirajo z dolgonogimi, silikonsko-prsatimi blondinkami in čez katere pogosto vratolomno pljuvamo ter se zgražamo nad njihovo ozkotirnostjo. Namesto angelskih čuvajev, ki naj bi jih varovali ob ramenih, v hlačah nosijo trdo orožje, ki njihove noči vodi v zakotno mesenost. Valjajo se po Njenih (ja, it's a she) stranskih poteh, opazujejo, vohajo, plenijo.

Ko samo pomislim na njegove bledo vijolične ustnice, mesnate fige, ko z njimi zagode tisti komaj slišen predpotresni mmm in pogleda s strani, da me zbode v trebuhu, zalije pod njim in sem, četudi sita iskanja vsebine, ki je ni, pripravljena na volume 2. Za trenutek se še pokaram, se v ogledalu zasmejim sama sebi in že odfrči usnjen rdeč štrik, ki na bokih veže kavbojke (ko ne najdem primernejšega pasu), njegovi prsti se samozavestno sprehodijo po moji topli žemljici in takrat nič več ne mislim, prepustim se užitku, se odprem proti nebu in je, kar je. Česar ni, naj glodajo drugi. Podobni mali cukrčki najbrž izpodrivajo selektivnost pri moških, tudi ko sklenejo, da se je bodo držali za rob krila. Ko ženska polnokrvno našobi svoje ustnice, se zapeljivo nasmehne, virtuozno prekriža noge, vabljivo izboči rit ... Čisto malo je dovolj. Takrat jih ne zanima kdo jih čaka doma, kakšne posledice sledijo ali o čem vse bi se z gospodično mično dalo meniti.