četrtek, oktober 27, 2005

(ne)odpornost

Danes, si mislim, razumem moške, ki okrog flankirajo z dolgonogimi, silikonsko-prsatimi blondinkami in čez katere pogosto vratolomno pljuvamo ter se zgražamo nad njihovo ozkotirnostjo. Namesto angelskih čuvajev, ki naj bi jih varovali ob ramenih, v hlačah nosijo trdo orožje, ki njihove noči vodi v zakotno mesenost. Valjajo se po Njenih (ja, it's a she) stranskih poteh, opazujejo, vohajo, plenijo.

Ko samo pomislim na njegove bledo vijolične ustnice, mesnate fige, ko z njimi zagode tisti komaj slišen predpotresni mmm in pogleda s strani, da me zbode v trebuhu, zalije pod njim in sem, četudi sita iskanja vsebine, ki je ni, pripravljena na volume 2. Za trenutek se še pokaram, se v ogledalu zasmejim sama sebi in že odfrči usnjen rdeč štrik, ki na bokih veže kavbojke (ko ne najdem primernejšega pasu), njegovi prsti se samozavestno sprehodijo po moji topli žemljici in takrat nič več ne mislim, prepustim se užitku, se odprem proti nebu in je, kar je. Česar ni, naj glodajo drugi. Podobni mali cukrčki najbrž izpodrivajo selektivnost pri moških, tudi ko sklenejo, da se je bodo držali za rob krila. Ko ženska polnokrvno našobi svoje ustnice, se zapeljivo nasmehne, virtuozno prekriža noge, vabljivo izboči rit ... Čisto malo je dovolj. Takrat jih ne zanima kdo jih čaka doma, kakšne posledice sledijo ali o čem vse bi se z gospodično mično dalo meniti.

10 Comments:

At 7:07 pop., Anonymous had said...

zakaj iskati vsebino.. to sploh obstaja.. v tem svetu je to tezko najti.. lazje se je prepustiti.. iti s tokom.. biti tak kot so vsi.. vendar ne.. zelimo nekaj vec, boljse, na racun cesa.. odrekanja samemu sebi..

ah ja.. nase hitenje skozi atomski vek :)

 
At 3:34 pop., Anonymous andy said...

hmmm...
vsec mi je to kar si napisala...
mislim - zadetek v polno...
torej po vsem takem se gre tko vse sam za eno in isto stvar... pravzaprav svet se za to vrti...

sam pozabljas pa neki bistvenega - ko mine vse skupaj oz. lepse receno, ko unmu moskemu pride in se zadovolji - ma za spet delec sekunde mal razuma - in pol je druga plat medalje - in pol lahk se una sam se oblece in mu gre po pir - stekas?:) (sej ko ga spije lahk spet zadevo ponovi... tko da;)) lets play:;)

 
At 4:57 pop., Blogger Zvita said...

Fanta, nisem prepričana, da se razumemo. Govorim o tistem malem, kar je dovolj, da razum odšepa svojo pot, mi pa se prepustimo zapeljati trenutku ugodja kot krvoločni pitbulli, preden jih naščuvajo v ring na poslednjo bitko. Na to nisem ne ponosna, niti se tega ne sramujem, tako "daleč" smo pač prišepali, oguljeni kriplji, ki pa si žal, s to frivolnostjo, ne delamo ne vem kakšnih uslug, niti ne celimo ran drugi drugim, kvečjemu jih nanovo odpiramo, vanje prodiramo še globlje, kri pa teče, odteka ...

Dokler se ne zamislimo, še nekako gre (pustimo moralce ob strani), že moment of truth s samim sabo, nas postavi čisto blizu ogledala in vsaj jaz sem narejena tako, da si takrat, ko si zrem iz oči v oči, ne morem več lagati in se pretvarjati, da sem na konju (vrancu), ko pa je vse, kar vidim, ena sama pustinja in revščina.

In ravno ta nepremišljenost oz. šibkost, me je ta teden luštno zazibala v melanholijo, iz katere že nagajivo kuka sonce, kot vedno, in samo upam lahko, da ne bom spet prehitro podlegla kosu mesa, ker mi v želodcu ne dela dobrega. Bolje, da se držim svoje zelenjave, toplega kruha, ki se mu ne morem odpovedati, sadja; klobase, trda bedra, mišična prsa ipd. vabe za lahkomislene pa, dragi fantje, držite na močnih verigah, ker nekatere češplje prerade grizemo in surovo napadamo. Četudi se mi kosti zatikajo v grlu, da se skoraj zadavim, bom spet planila po mesu, ko bo zadišalo po pravi mešanici začimb.

 
At 9:46 dop., Anonymous had said...

se razumemo :) povsem tuzemsko in povsem isto, kot sem pred parimi leti sam hlepel po kosih mesa (s tem, da so bili ti kosi mesa zenskega spola).. in ko sem dobil kos mesa, nisem bil potesen, niti prazen, ampak v sebi globoko sem bil prazen, izcrpan, pa vendar ne telesno in pa sam sebi sem se gabil.. ure in ure tusiranja, da bi spral s sebe vso to nesnago, ki sem si jo kopicil na dusi, pa vendar brez uspeha.. in ko ni bilo vec moralnega macka, sem pocel spet isto.. in na koncu ugotovil povsem preprosto stvar.. da ima vse to en namen.. nisem bil srecen.. ne s seboj, kot zivljenjem ki sem ga zivel, ceprav mi je veliko ljudi zavidalo ravno taisti, moj prekleti, nacin zivljenja.. dokler se ne najdes hlepis po kosih mesa, ki jih menjas kot menjas spodnje perilo in po uporabi jih vrzes v stroj in potem nekoc spet uporabis.. ampak to je vse samo farsa, pred zivljenjem katerim bezimo se ne da skriti.. vedno te najde :)

in ja.. vse to pripelje do tega, da pozabis nase.. da se odreces sebi, kajti meso ti da upanja.. vsaj za tistih nekaj minut.. in potem ugotovis, da ni to to.. in isces naprej.. pa vendar se sama zavedas, da to kar isces bos bolj tezko nasla.. kajti ce isces potem gre vse ostalo mimo tebe in ne vidis bistva..

vsebina ali meso.. to je vprasanje.. obstaja pa tudi oboje :) samo ne isci.. pride samo po sebi..

 
At 11:43 dop., Blogger Zvita said...

Se sploh kdaj "najdeš"? Po mojem smo preveč radovedni, da bi vztrajali trdno stacionirani, kar je težavno, z vidika formalnega, mislim, veliko ljudi hoče in pričakuje trdnost, čeprav je izmuzljiva ... Mene tokovi zanašajo, včasih v levo, potem navpično navzgor do Lune, nato se valovi zlomijo in spremenijo smer za 613° itd. Včasih se mi zdi,da iščem stabilnost, ko pa se ji približam, me dolgočasi. Naporno, in zanimivo. Tehtnica pa niha.

 
At 12:23 pop., Anonymous had said...

oh ja.. najdes najdes.. samo ne smes je iskati.. moras si vzeti cas.. se prepustit sami sebi.. pozabiti na povrsinskost.. in potem pride, kar naenkrat tocno to, kar si imela v mislih.. kot soncni zarek in ti da energije, da verjames, da resnicno zivis.. sicer pa.. iste misli, kot so tvoje, sem imel tudi sam.. par let nazaj.. ko sem pocel iste stvari, sicer na malce drugacen nacin, bolj surov in bolj neoseben.. in potem je prislo.. zlato ni primerljivo z njo.. niti nobena druga stvar, ideja, karkoli.. in zivis pravljico..
mlada si se.. zivljenje je hitro.. nikamor se ti ne mudi.. vsaka stvar ti da novih moci in idej.. in bolj kot to, v teh stvareh spoznavas samo sebe in rastes :)

 
At 12:37 pop., Blogger Zvita said...

Lepo, da si jo našel, vzpodbudno, malo pokroviteljsko, ampak naj ti bo :-) ...

Ampak jaz ne verjamem, da se najdeš šele, ko najdeš osebo, ki te dopolni, izpolni, kakorkoli že. Dokler ni miru v tebi, ti ga najbrž niti nekdo drugi, tretji, ne mora pričarati, ali pač? Na sumu se imam, da se rojena pustolovka, ki se je ne da udomačiti kar tako - predpasnik okrog pasu in za kuhinjski pult.

Imaš pa prav, mudi se ne. Tudi kadar umetno pospešiš tempo, te ne pripelje bolj v jedro. Modrost nas pa kiti po občutku, počasi, zato so vse izkušnje več kot dobrodošle in najboljše učiteljice.

 
At 12:52 pop., Anonymous had said...

hudo.. kot bi poslusal sam sebe pred tremi leti.. clovek je sam sebi dovolj.. mene ne bo nihce ukrotil.. jaz sem sonce in okrog mene se svet vrti.. in ja.. res je.. dokler ne prides spoznanja, da clovek obstaja v dualnosti.. da nekje obstaja njegova dusa dvojcica, ki ne da ga dopolnjuje, kajti za to ni potrebe, saj je vsak clovek supremego :), ampak da mu pomaga, ko sam ne zna naprej.. ko se ti zdi da si ujet v rutino zivljenja (tukaj mislim na zvezo z nekom)moras narediti zelo malo, da temu ni vec tako.. samo je pa treba nekaj vlagati v odnos.. in najdes se samo takrat, ko si v harmoniji s seboj, pa vendar ti joga, droga, ali zoga pri tem ne morejo pomagati, lahko ti dajo samo sredstvo za trenutno harmonijo.. jao jao :) ce bi lahko obrnil cas za 3 leta nazaj, bi se nad svojim pisanjem sedaj tako mocno zamislil in itak ne bi verjel, da je kaj taksnega mogoce..

bioloske ure pa ni.. ni niti pekla, niti nebes.. vse je samo clovek in njegova percepcija zivljenja..

p.s.: malce nesramno.. ampak a ni zalostno, da ko pridejo prazniki, da se clovek sele zave da je sam.. da se ravno takrat zgodi najvec samomorov in da ravno takrat clovek razmislja o svojem zivljenju.. cas se ustavi in misli se podijo po glavi..

 
At 1:05 pop., Blogger Zvita said...

Jaz se vedno zavedam, da sem sama, ne samo med prazniki, in še bolj se, ko nisem sama, pa se počutim samo, ampak ok no, mogoče imaš prav.

In seveda se nihče ne brani protiuteži za vzpostavljanje naravnega ravnovesja; in o tem v bistvu pišem, da je vse, kar ni tisto pravo, samo brca v temo in me nervira, čeprav nisem imuna na zunanje trzljaje.

 
At 1:15 pop., Anonymous had said...

pa sva prisla do tocke, kjer se oba dva strinjava z napisanim.. in ja.. ljudje smo osamljeni, ceprav imamo kup prijateljec, kolegov, znancev, imamo internet in gsm.. imamo vse.. pa vendar nimamo samih sebe..

tako kot sem napisal v prvem odgovoru.. odrekanje samemu sebi na racun cesa.. kaj je vredno, da pozabimo nase in da delamo stvari, ki so stvar trenutnega vzgiba.. ki jih cez nekaj ur zelimo pozabiti.. zadovoljiti trenutno zeljo po druzbi.. mogoce :)

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home