sreda, oktober 26, 2005

Surrealistično

Zunaj žari pravljična, medeno rumena svetloba. Večeri se in rumeno seva skozi redek zrak, ki se lenobno spušča skozi sredine reže. Zamolkla meglica me spominja na The Weather Project Olafura Eliassona, ki je leta 2003 čudovito zaznamoval londonsko Tate Modern in se mi pogosto pretaka po spominu zaradi svoje magične intenzitete. Ko sem takrat stopila v galerijsko preddverje oziroma v razsežno nekdanjo turbinsko halo, je vame puhnila rahla mistična oblačnost, ki je dominirala med viiiiiiiisokimi stenami galerije, muzeja, karkoli TM že je. Občutek zunanjosti se je mešal z notranjostjo, znotraj ujeto vreme, ukleščeno v mirovanje kot da bi nekdo zajezil čas, pritisnil gumb pause. Strop je nadomestilo ogromno ogledalo, v katerem si se videl iz pekla, dejanska oddaljenost tla : strop je izgubila realne dimenzije, oblivala me je zmeda, močna dezorientacija, premikala sem se počasi, previdno, da ne bi padla skozi kak krhek oblak še nižje, nekam drugam. Slepeča krogla pod vrhom stavbe se je neonsko bleščala kot sonce, skoraj dovolj blizu, da bi se je dotaknila. Monofrekventne luči, ki se običajno uporabljajo za ulično razsvetljavo, izpuhtevajo svetlobo izredno ozkih frekvenc, da se barv, razen rumene in črne, skoraj ne vidi, zato rišejo nekakšno prostrano, dvobarvno ozračje. Občutek je bil izreden, srhljivo nedoločljiv, nestabilen in grotesken. Zazeblo me je do kosti in obenem vzemirljalo, da sem na hrbtu začutila topel curek potu. Simbioza med nelagodjem in ugodjem je kot morje. Neukrotljiva dinamika, stalna transformacija. Všeč mi je silovitost izkušenj, ki se ukoreninijo v spomin in me vsake toliko zazibljejo v čas pred zdajšnjostjo; magdalenice ...

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home