Meta ...

Večkrat razmišljam o tem, kako vedno bredemo med tistim, kar je najbolj v nas, kar smo in kar je pred nami, dejansko in dotakljivo, iz mesa in krvi, in tistim, kar se nas zasanjano drži, četudi ga (jo?) odmislimo. Kajti sanje, ki nas ovijajo, smo tudi mi. Vse tisto, o čemer sanjarimo. Tankočutni »meta«, ki ga imam rada, in včasih grobi tu in zdaj, ki me hoče, grabi, potrebuje. Greva z malim na sprehod, on na poganjalcu, gledam ga, kako se poganja, mi pripoveduje o nečem iz vrtca, o kravi, ki jo greva gledat … hkrati pa se me za roko drži še tisti drugi del, ki gre le redko stran. Še najbolj, kadar ne berem in ne poslušam glasbe. Klavirja. To sicer ne zahteva nege, ni zamerljivo. Če se ne zmenim za metasprehajalca, mi ne bo zabrusil, veš kaj, ti si ena lumpa, sama bom počasi dojela, da zanemarjam nekaj pomembnega. Odmirajoči list na drobnem stebelcu življenjskega, ki ga potrebujem za celovitost. Med tu in zdaj, ljudmi, sanjami …