sobota, marec 10, 2018

Rože, otok in željnost


... v vse troje sem zavita te dni. Rože, ki jih imam rada v svoji bližini, ko posije sonce oz. ko sem deležna vsaj namigovanja na sončno. Namigovanja prebujajo, mene vedno. Morda so mi bližje od stvari same, ko se zgodi. Če se. Pri namigovanju je možnost velikanska, vsemogočna. V resničnosti pogosto izgubi moč, čar, barve. Kar naenkrat je bleda dejanskost, ki jo raje odsanjam proč. V debelo noč, posuto z zvezdami, ki se kadarkoli lahko utrnejo in ...

Danes sem si kupila lepo rumeno, brstečo cvetlico, ki spominja na smilj, ki ga obožujem. Diši po morskem, ki se tudi nekako približuje, vsaj v mislih. Junij morda še ni ravno pred vrati, v mislih pa že moli mezinec v mesečevo dlan in malo požgečka. Ne vem zakaj se mi danes v mislih sprehaja Selimovićev Otok. Na mah sem ga prebrala že davno, čeprav bi ga težko obnovila. Najbolj se spomnim občutka koprnenja in miru, ki se izmenjujeta v zgodbi. Krasno zapisani. Selimović obvlada, ni kaj. Necelovitosti, želje po še, ko že imaš vse. Nekje je zapisal "znaš li šta je najljepše u životu? Želja, prijatelju." Ja, tako je, Meša. Morda te letos spet vzamem s seboj na otok, kjer še nisem bila.

1 Comments:

At 3:35 pop., Blogger Unknown said...

Avtor je odstranil ta komentar.

 

Objavite komentar

<< Home