petek, januar 25, 2019

Večerni radio

Včasih kak drobec spomina na dan potegne minulo, pometeno pod stare omare, nekam že. Nedolgo
nazaj sem v krasni knjigi prebrala, da so skrivnosti tiste, ki nas zares opredeljujejo. Če o njih kaj
povemo, jih razkrijemo in hkrati vzamemo notranji naboj, ki pa je lahko močno transcendentalen, saj prehaja iz svoje mirujoče skoraj nebiti v bit, ko se jih spet dotaknemo. Vsaj za trenutek se spojijo z zdajem, ki ubira svojo pot in se ne meni za drugo.

Zadnjič mi je prijateljica poslala link nekega pogovora na radiu, zvečer res nikoli ne poslušam radia. O njem. Tej moji pometeni zgodbi, ki se sem pa tja zabliska skozi dan, kot sončni žarek, ki zbode oči
pozimi. Spomnila sem se, da pravzaprav nimam niti ene pametne fotografije, ki bi jo lahko kdaj vzela
v roke, nekaj oprijemljivega o nama. Čeprav jih sicer imam povsod, o vsem. Bila je sicer ena, ko sem
pritisnila na sprožilec nekega zimskega dne, ko sva se na poti iz Trsta ustavila na slovenski obali. V
mivki, počasnih korakov, s težko torbo na hrbtu, je zrl nekam daleč predse, v modrino. S kapo na
glavi. Lasje so valovili v vetru, tišine ni zmotil niti moj foto škljoc. A se je izgubila, nimam pojma, kje je.

O nekih čutnih načinih je razmišljal, v povezavi z arhitekturo, prostorom, vmesjih. Kar sva midva bila vedno. Nekje vmes, sama zase, drug za drugega,drugje. Spomin se zasuče nekaj let nazaj v grški otoček, ko sva sedela za leseno mizo tik ob morju.

Popoldne je bilo, sončna pripeka se je odbijala z morja, med naju. Pogovarjala sva se ali pa se sploh
nisva, ne vem, o nečem, kar je dajalo čutiti čisto preveč, s čimer sva se navadila kar dobro shajati.
Utihnila sva, vmesni prostor je bil domače poln neizrečenosti, morje je dišalo po mediteranskem
rastlinju. Če sem zamižala, me je odneslo kamorkoli. Zaplavala sem z ribami, poletela s kormorani ali
lastovkami. Na tabli taverne je pisalo ευ ζην, dobro življenje. Postregli so z dobrim vincem, grškimi
dobrotami in z nevsiljivo prijaznostjo, ki nama je bila všeč. Diskretno so naju pustili pri miru. Da ne
zabredem pregloboko, ne nazadnje sva pustila pri miru tudi en drugega, ni šlo drugače.
Včasih, ko si nečemu ali z nekom dovolj blizu, da bi se lahko v njem izgubil, moraš stran. 
Dvoje preveč čutečih bitij bi izničilo svoje jedro. Ostane skica nečesa, kar bi hotelo biti krasna slika. 


1 Comments:

At 11:45 dop., Blogger Mavrična said...

fotke pa so. zataknjene med platnice mnogih knjig, sem že pozabila nanje, a s časom to vse lepo prikaplja ...

tale moj novi psevdonim je pa od nekje drugje, pomešane reči, ne znam vzpostavit nazaj v prvotno stanje. ali drugotno. tole je od nekod, ko nisem sploh zares pisala.

 

Objavite komentar

<< Home