torek, januar 30, 2007

Vivat nacionalka!



Nacionalka me vsaj dvakrat na leto zvečer zvabi pred TV zaslon. Sinočnji Avtoportret neznanca in takoj za njim še dokumentarec o Vili Santo Sospir. Cocteau kot vsestranski kreativec, prežet z osvežujočo samoironijo plastično reprezentira ne le sebe, temveč tudi izjemno plodni čas ustvarjanja na različnih področjih; družil se je s Picassom, Satiejem, Matissom. Začaran z antiko, vilo SS je »potetoviral« z mitološkimi motivi; začel je z vrati, potem so bile stene videti preveč gole, zato nadaljuje z njimi, ko zmanjka površine, poslika notranje dele omar ... Posrečeno in seksi in krasno (trapasta gradacija). Pri obeh filmčkih komentira samega sebe, skušam si zapomniti: »Pesnik je roka shizofrenika, ki je v vsakem od nas, a on se ga ne sramuje ... Ne sme pa se utopiti v lastnem črnilu.«
Tako v avtoportretu, kot v dokumentarcu, se Cocteau poigrava s pisanim mediteranskim cvetjem
(ne vem, kako mu rečemo slovensko), polna ga je tudi Kreta.

Če nacionalka v nadalje postreže trikrat ali večkrat, bom že navdušena.

ponedeljek, januar 29, 2007

THE RAVEN, za lahko noč

s kanglico zalivam majhna veselja


Kot marsikdo rabi košček čokolade na dan, nekaj sladkega jeziku že navsezgodaj, moram jaz kakšno reč prebrati - da me kot rese volnenega šala nekoga, ki hodi korak pred menoj, opominja na širokogrudnost sočasnosti. Ta, čigar šal se me dotika, morda misli o nečem važnem, ženska, ki se ga kot zmatrana meduza drži pod komolcem, pa se prepušča milovanju. Včasih zasledim kak hecen rek na stenskem koledarju puščobne pisarne. Pod razpredelnico dnevov in številk piše: kdor je v sredi, ima zlato jabolko v skledi. Drugič z očmi na pecljih razbiram Braillovi pisavi podobne vrezljanke v odkrušenem ometu socialističnih zgradb, mimo katerih hodim, drevesa pa že sicer, z ali brez vdolbenih srčkov s puščicami in imeni, razbrazdana pripovedujejo legende. Redko, a vendarle kdaj, zjutraj preberem kakšno pesem, ki se je nekomu izpisala iz kamnitega sefa skrivnosti. Lepa je, čeprav iz hladnih besed napleta mrežast šal, ki ga ne bom nosila.

nedelja, januar 28, 2007









که ایران بهشت است یا بوستانهمی بوی مشک آید از دوستان

"Whether one thinks of Iran as Eden or Garden,
The smell of musk abounds there from friend and companion." --Ferdowsi

Upam, da kmalu kaj več izvem o azijskih filozofijah.

Odkar mama že januarja domov navleče najrazličnejše popotniške kataloge, me podplati srbijo tudi pozimi. Kar šla bi, za nekaj mesecev. Najnovejša destinacija, ki zelo vabi, je Iran. Slišim njegov utrip, to pa je najverjetneje tudi vse, kar si lahko od potovalne mrzlice obetam.

sobota, januar 27, 2007

Odporno gibanje



Slišala sem zgodbo o dekletu, ki je prek gnusa do soljudi utihnilo. S krepkim molkom je izrazilo gramozne kupe neizrekljivega studa. Znotraj rafinirane tišine je doživelo neoporečno deželo; odprlo si je okno v svet, ki je v zameno za ohranjanje negovorne snažnosti nudil absolutno anonimnost. Odvzemal ni ničesar, vsak dan ji je razprl novo zaznavno razsežnost.

petek, januar 26, 2007




dementia uncovered

a bit of luxury
on someone's tongue
seeks no further
explication
///////////////
collective layers as admitted
act of paintbrush phantasms
born out of silence
our most engaging
poses
//////
redemptive pessimism
registered beneath the soft spot
//////////////////////////////////
promiscuous vagabond lecture
of twisted truths
throughout forgotten contiguity

tu-tu-tu po cesti in trikrat naokrog


Sinočnji koncert Melodrom: pod pričakovanji.
Žensko bitje v podobi pevke naju s kolegom nikakor ni prepričalo; če se preprosta formula – uživaj v tem, kar počneš – ne izpelje, performance kot curek mlačne vode steče skozi procesor poslušalca-gledalca. Imela sem občutek, da jo vleče stran z odra, kam drugam, namesto da bi ugodila številčni množici pod seboj, ki žica za nekaj malo karizme. Brez izraza. Obeti kopnijo hitreje od snega.

Sprehod še po ostalih bungalovih Metelkove, v nobenem nama ne ustrežejo z ušesom prijaznim. Outsiderja. Sedeva nazaj v avto, kjer mi je že med potjo do Ljubljane zaupal ambiciozen in zanimiv plan; elita najuglednejših cineastov, bojte se domiselnih štajercev! Držim pesti, da mu uspe.

Dostavi me do vrat nočevalnice, kjer me v 6. nadstropju sprejme nasmejan vratar (nočna izmena: z predhodnim obiskovalcem se srečava pred dvigalom). Čeprav je že pozna ura, postreže z narezkom in s prijetnostjo. Za tolažbo mi zavrti posnetek Caveovega koncerta, potrditev, da ljudje znajo, če hočejo. Zaspiva kot ponočnjakarska otroka, dotik njegovih svilnatih dlak mi vliva domačnost. Sanjam o pokojnem sosedu, ki me je čez balkon razvajal z bonboni, limoncami, ko sem kot otrok redno paradirala mimo s polnim vozičkom medvedkov. Noč je vsaj tri ure prekratka, moške zobne ščetke pa občutno pretrde.

sreda, januar 24, 2007

& all that jazz


Prvi dnevi menstrualnega ciklusa so svojevrstna izkustva. Čutila ali odpovejo ali se intenzivirajo do nevzdržnosti. Dehidriram kot pingvin po tednih plavanja za preživetje med morskimi psi. Zaklenem se v fingiran purgatorij, solo odprava. Film, muzika, knjiga + suhe, razkoščičene slive. Kombinacija Cremasterja 2, Preisnerja in odstavkov iz moje nove biblije, ki me vznemirljivo odmika od tukaj in zdaj. Znajdem se v interaktivnem procesu somišljenja, odbito subverziven filing. Nikjer drugje si ne želim biti.

S tem bodo še težave. Ne znam brati z distanco. Če že, to pomeni, da me vsebina ne pritegne in sploh ne vem, kaj berem. Ko me vsrka, sem znotraj. Sem bila opozorjena, sama nisem pomislila na to, da morda kakšen tekst noče biti v tako intimnem dialogu z bralcem. Morda res ne, a žal nima izbire. Je že napisan, s tem njegovo potovanje sicer še ni nujno končano, a - kako bi temu rekla - zasidran pa je, nastanjen na liste papirja, katerih dotik bralca ga popelje nekam drugam. Nekateri so prizanesljivo skromni, zadovoljni v naročju, v katerega jih sam zvabi, drugi z glavo skozi čas silimo k njegovim temeljem. Ko se nam zdi, da jih vohamo, z njegovim privoljenjem ali brez hočemo daleč proč, nekam, kjer še nihče ni bil. Kjer sta bralec in avtor dela izgubljena, a ravno zato izglajena, izenačena. Skupaj nanovo snujeta vsebino. Najbolj prvinska igra. Tako se je rodil že jazz.

torek, januar 23, 2007

post št. 555

Spisane pripovedi o jeklenih konjičkih se mi zdijo precej imenitne. O predmetih, ki so za določen čas del nas, kot ljudje, ki pridejo v naša življenja, ko jim prižgemo zeleno luč in grejo, ko si jo poslednič sami prižgo, da odpotujejo drugam. Ker sem nešofer, bi lahko napisala kakšno o biciklih.

Mogoče o roza barbie ženskem dirkalcu z balanco v obliki peruti angela, vedno sveže povito z belim trakom (za zavijanje ročajev teniških loparjev). Če že damskih rokavičk nisem nosila, sem pa snežno bel trak vestno pacala z umazanimi rokami. Foter mi ga je pripeljal iz Avstrije, ko je čez mejo tedensko amatersko špilal pingpong ali pa mali nogomet in hkati Kreslinu rihtal špile. Rada sem se pohvalila, da je moj oče menedžer Vlada Kreslina. Z novim angelskim plovilom, točno takim, kakršnega sem si želela, sem se seveda takoj podala na testno vožnjo v spremljavi sosedove mularije s poniji. Dodelili so mi častno mesto vodje odprave zelenega zmaja. Prisopihali smo na vrh naselja in se z vso brzino spustili po strmem klancu navzdol. Na dnu je cesta z ostrim ovinkom zavila v desno, nazaj proti domu, in ravno zadnjič sem preverila, da imajo prišleki s klanca prednost (nešofersko poznavanje CPP-ja bi se morda utegnilo izkazati za argument proti) pred ostalimi. Skratka, prva v koloni pridirkam do slabo preglednega ovinka, pri zaviranju pa so moje nove zavore na pedalih cvilile, kot da bi za sabo vlekla stotine na verige priklenjenih drobencljavih miši. Otroci so si zadaj mašili ušesa in kričali, naj raje kar spustim. In sem. Zaradi (poudarjam) zelo slabe preglednosti cestnega odcepa, sunkovito zavijem v desno in bum v belega yuga, ki je na srečo skoraj miroval. Padec ni bil boleč, pridobila sem le nekaj prask po kolenih in komolcih, z balanco oziroma z zvoncem na desni strani le-te, pa mi je uspelo popraskati tudi belega yuga, kar je razbesnelo šoferja. Otroci za mano so otrpnili, ko je brkati stric stopil iz avta in za seboj zaloputnil vrata.
»Pa što je ovo? A? A?« divje pogleduje malo proti meni, malo proti avtu. Da bi mi v šoku pomagal vstati s ceste, se ni spomnil.
Smrtno resna in prestrašena ga onemelo gledam, v ušesih mi še vedno cvilijo zavore.
»Muca snedla jezik, a? Gledaj šta si uradila! Ovo nije kar tko, veš. Avto je nov, u pičku mater!«
»Moje kolo tudi,« rečem bolj zase, ko vidim pod seboj zvito prednjo os kolesa in luč, ki žalostno binglja proti tlem, kot da bi jo kaj bolelo.
»Oprostite, gospod. Sem hitro vozila in bremze ... cvilijo, ker še niso namazane ...«
»Bremze, koji kurac pa bremze?! Gdje stanuješ?«
Ojoj, pomislim. Ne! Mami in oči bosta jezna!
»Pokazala mi boš! Kuda gremo, a? Blesava djeca!«

Pogledam prebledelo četico prijateljev za sabo, zaskrbljeni skomigajo z rameni. Poberem se, si popiham koleno in obrišem kapljo krvi s komolca ter s sklonjeno glavo in kolesom ob sebi vodim pot proti domu. Kolo je ranjeno kot mlad golob po katastrofalno ponesrečenem prvem preletu. Sram me je, da bom staršem nakopala skrbi in denarno kazen.

Otroci mi sledijo kakor prestrašeni ministranti, brkati jeznoritež pa desno od mene s prižganimi žmigovci spremlja procesijo.
Pozvonim na domači zvonec. Odpre mama, začudeno se zazre v vse prisotne.
»Mami ... zaletela sem se.«
Gospod ne skopari z besedami in ji pove, kako neodgovorno otroci divjajo po cestah in delajo škodo na čisto novih avtomobilih.
Ven stopi še oče, zamahne z roko in mi z obližem najprej zakrpa ranico na komolcu. Nadere šoferja. Z otroki spremljamo buren dialog med dvema brkežema. Glave se nam hitro premikajo v levo in desno, kot da bi si moža po pingpong mizi divje servirala žogice, a nam je bilo že vnaprej jasno, kdo bo zmagal. Vaja pač dela mojstra. Z zadnjo besedo je debato zaključil foter, za nekaj sekund izginil v stanovanje in se vrnil s škatlo šestih, bleščeče belih pingpong žogic, ki jih je kot baklo štafete predal začudenemu šoferju.
»A šta ču sa ovim, a?«
»Najboljše žogice, ki se jih v Sloveniji nikjer ne dobi. Pa srečno.«

"Pejva midva bremze namazat," reče odločno, me pokroviteljsko potreplja po rami, z drugo roko pobaše mojo opraskano roza makino in kot absolutna zmagovalca zapustiva prizorišče.
Zmedeni šofer še nekaj benti, brez haska, sede v svojega yuga in stopi po gasu, da mrcina zacvili od bolečine. Odpelje se v neznano.

Hotela sem sicer napisati štorijo o svojem drugem kolesu, ki ga imam še vedno, a o tem kdaj drugič. In o rjavem volnenem krilu, mojem najljubšem kosu oblačil, tudi.

ponedeljek, januar 22, 2007

XXII skozi I


Konceptualni hibridi. Sesutja. Žarilna nit v polnem žlebu deževnice.

Nekateri v dveh, treh besedah povejo vse. Mail brez naslova, ločil in podpisa je lahko pesem, pretenciozne esejistične razprave pa prepogosto srepo natepavanje v prazno. Poglabljanja, ki ne dosežejo ambicioznega namena. Čenčanja kamorkoli se obrneš. Kaj pa suspenz? Odmik razvajenega ušesa. Gluhonemim je prizanešeno. Tudi slepim in nepismenim.

Zvito v klobčič me zapeče v križu, ko se mi domišljijska prikazen prikrade pod kožo. Ječar. Niti besede si ne rečeva, nabitost prisotnosti in zakleta neizgovorljivost zadostujeta.

nedelja, januar 21, 2007

Ure pravljic


Za jutranje razgibanje ušesnih kanalov po novem skrbi Béla Bartók. Zakrknjeni začetki dneva se preradi razpotegnejo v frnikulast večer, le-ta nato preide v ukočeno noč in ko se spet zbudiš, namesto sebe zatipaš odkrušek iz kamene dobe.

Hvala, Pina.

- - -

Izdam eno izmed še neuresničenih želja: vsak dan bi – v spremljavi s posluhom za sočloveka izbrane muzike v ozadju – rada poslušala eno zgodbo. Pravljico, izmišljenko, impro meditacijo, karkoli. Zjutraj npr., za dobro jutro, ali pa popoldan po telefonu; v tem primeru bi medžično šumenje seveda preglasilo muziko. Ob večernem branju / pripovedovanju, bi glasbo, kdaj tudi besede, utišali dotiki. Važno, da bi mi bil všeč glas pripovedovalca.

sobota, januar 20, 2007

kraljestvo zlatih zob / podtalna nevarnost

preko slivovega vina do grižljaja omame - slavnostno vzdušje ždi pod kapom, naliva pa sploh ni, le mraz pritisne, ko nihče ne kliče grobosti - čudni tipi udrtih lic pred dežurno lekarno izpraznjenega mesta - čimprej nazaj k radiatorju - in potem neke oči, ki rade vidijo okusno hrano, ne poznam jih še, mislim, da sem jih z opečenimi rameni iskala že na surovem skalovju v Grčiji - seznanila sem se z nekaj pastirji in s kačo, ki se z gibkim vratom iztegne visoko iz morja, v opozorilo: ne mara, da ji koža nepovabljenca dela senco, ko sonce na široko razpre svoj gobec

*****

po liniji največjega odpora? sc-fi (iz-)rojevanja


Gledam štirko. Totalno odbito. Se vzdržim nadaljnega komentarja. Če koga zanimajo bizaritete, naj si pogleda katerega od petih Cremasterjev.
Extraordinary beauty is likely to be seen where least expected.

Samo še to, Barneyeva
multiformnost je res ekstra.

petek, januar 19, 2007

should scattered hope remain unweakened?



Kadar poslušam Gem & Co., me popade, da bi brez česarkoli šibnila do Brnika, se skrila v kakšen velik kovček in se prešvercala v London. Šla bi na dvodnevno žuranje, kakršnega si tukaj pravzaprav skoraj nikoli (že dolgo vsaj) nisem privoščila; is it me or is it you, guys?! Mislim okolje, scena in vse ostalo. Nafrfulila bi se without a second thought in se do jutra sladkala z vinom in rjavim sladkorjem.
It's more than official: pogrešam mesto luči in ples in flirtanje in neznosno zmačkanost (moralca) the day after.
In kaj bomo ukrenili ... Hja. Petek je, torej grem lahko na pilates. Upam, da me bo jutri vse bolelo (škoda, da vem, da ne bo).

četrtek, januar 18, 2007

Die Klage der Kaiserin / The plaint of the empress



Gledam filmski koreografski kolaž, ki ga je režirala Pina Bausch. Difuzni drobci medsebojno nesorazmernih vlog človeške intime, v močnem kontrastu z zunanjostjo (pod milim nebom). Motljivo gledanje je, brutalno. Predstavlja vzdušja v različnih sezonah, poletje izpuščeno, kadri polni asociacij in simbolike. Dezorientirane ženske, plesalke: dve v gozdu sprehajata nemški dogi, potem skoraj goli, z oblekami si zaščitita glavi-strehi, tekata pod oblačnim nebom, tretja s kosilnici podobno brezžično aparaturo (kot da bi pred seboj porivala otroški voziček), med drevesi s plesnimi koraki straši po odpadlem jesenskem listju, spet druga, playboyeva zajčica, v salonarjih brezciljno tava po polju. Boemsko žensko bitje po hlevskih dvoriščih vlači ovco in kozo, samozavestna, sita žena v spodnjicah sedi v fotelju sredi prometnega križišča in mirno kadi cigareto, desetnajsta si v rastlinjaku s čudovitimi cvetočimi cvetovi zateguje pas čez že tesno obleko - šteje sekunde nedihanja kot potapljači brez kisikove bombe, naslednja, lepotička v beli obleki, za šipo, po kateri v potokih teče dež, po svojem telesu z dlanmi živahno bobna - na kubansko muziko ... Moški po prostranem travniku na hrbtu prenaša težko omaro-krsto, križev pot, svetlolasi baletnik v slavnostnem ženskem kostumu križari po baletni dvorani. Resonančne podobe starcev v klobukih, ki se po gozdu oštevilčenih dreves sprehajajo s cmeravimi dojenčki v naročjih, nam sugerirajo, da malčki nikakor niso njihovi vnuki. Begavost intenzivno podkrepljuje izvirna instrumentalna muzika. Film podob (ki jemljejo sapo) in notranjih stanj se odtujuje od fabulativnega okvira, ospredje preplavi estetika krutosti, z mestoma groteskno-smešnim učinkom. Fragmente globokega intimističnega absurda vendarle veže dejstvo, da vsi (vsakršni) ljudje živimo na eni in edini Zemlji.

»Obup je dotakljiv. Konec koncev je film žalostinka,« pravi Pina.

sreda, januar 17, 2007


Brodolomec

»Audhu billah
ponavlja starec v muslimanski opravi,
preden v mošeji, kleče,
svoje zgubano čelo
uporniško polaga na mrzla,
keramična tla -
dotik preproge enači
z dotikom udobja.
Na pisani ploščici z navideznim prezirom
opazi luskinast košček
plasti laka za nohte
v rdečkastem odtenku kàne.
Pobere ga kot čudežno srce
samega Alaha
in si z njim pogladi
suhe ustnice,
ki ob dotiku tujka zažarijo.
Nesebično ga spusti v vodo,
v kateri se verniki
pred molitvijo očistijo.
Iskrivih oči sledi lupinici,
ko odpluje po mirnem morju.
»Audhu billah
reče čisto potihem.
V mislih se uleže
na njeno palubo
in z njo
prevandra ves svet.

torek, januar 16, 2007

dostojanstvo norosti



Krasen dan je, niti zjutraj ni bilo ubijalsko mraz (kot npr. včeraj), le malo je snežilo, pri nas na Gorenjskem. Mikrosnežinke so zasanjano naletavale in po spolzkih pločnikih sem v čevljih z gumenim podplatom plesala zadržani tvist. Metem ko velika večina že počitnikuje, nekateri, zaradi minule profesorjeve bolezni, prinašamo noter zamujeno grščino, a je prav prijetno. Vzame si več časa, pripoveduje štorije o antičnih avtorjih in ure tečejo precej manj napeto, sploh ne togo. Simpatičen je, kar veliko pomeni; gotovost, da se lahko zaneseš na njegovo pomoč (in prizanesljivost), ko ti gre za nohte in da, hitro se znajdeš znotraj zagonetnega vozla anahronističnih mešanih deklinacij in drugih slovničnih malignόmov. Sploh zanimivo (beri frustracijsko) je prevajanje povedi, kakršne so npr.:
~ Zapečatiti si besede z molkom, molk pa s pravim trenutkom.
~ Tračani bežijo, tako da si od zadaj (na hrbet) obrnejo ščite.
~ Koko bi torej jaz, gospodar Hermes, bil po izkušenosti primeren sodnik; ni torej dolžnost mladeniča, da razsoja o takih vprašanjih, ampak prej izkušenega sodnika.
Tale je pa moj favorit (ki sem ga celo s pomočjo dipl. grecistke narobe prevedla): ~ Anaksagora je menil, da so v zarodku (v moji verziji v semenu – spermi) in lasje in nohti in tetive ... u, in tale:
~ Nositi sovo v Atene. --- torej početi nekaj nesmiselnega, saj so bile Atene zibelka modrosti – sova pa, kot vemo, simbol modrosti; čeprav se jih je lahko mislilo tudi kot nekaj nepotrebnega, ker jih je v Atenah takrat res bilo veliko, kot npr. golobov v današnjih Benetkah.

Važno, da se zabavam(-o ?), a ne ... Saj vem, da to (skoraj) nikogar ne zanima. Samogovori mi pač ležijo (v naročju).

Za poslastico pa še o Phainomena '94, o Nietzscheju. Zelo okusno, indeed.

»Dostojanstvo norosti

- Nekaj nadaljnih tisočletij na tiru zadnjega stoletja! – in v vsem, kar človek počne, bomo videli največjo modrost: toda prav s tem bo modrost izgubila vse svoje dostojanstvo. Biti moder je potem sicer nujno, vendar prav tako navadno in prostaško, da gabljiv okus to nujnost občuti kot prostaštvo. Prav tako kot bi tiranija resnice in znanosti mogla dvigniti ceno laži, bi lahko tiranija modrosti pognala nov rod plemenitosti. Biti plemenit – to bi tedaj pomenilo – imeti norosti v glavi.«
Vesela znanost, prevedel Dean Komel

+ na ulici sem od gospoda s kufrom za dva evra kupila Zupanovo Igro s hudičevim repom, kar si štejem za zelo dober nakup. Ko sem ga brala, točno se spomnim kdaj, kje in zakaj, sem se skoraj polulala od smeha, ko opisuje vožnjo na morje s starim BMWjem; prehiti dva nosata Nemca, ki "se bosta naduhala morskega zraka za tri";
ob branju sem se počutila, kot da sem kanta za vodo v prtljažniku njegovega avtomobila.

nedelja, januar 14, 2007

zvončki + trobentice

V omari sem za kupom starih, indijskih srajc, ki so jih mami pred leti poklonili od neke pokojnice - so zelo lepe, ročno izvezene - našla vrečo, polno črnih štrumpanteljnov in spodnjic. Nadkolenke so fino elastične, narezala jih bom na kolobarje, da bodo kvalitetne elastike za lase. Rob, ki naj bi se čvrsto oprijemal stegen, pa bo naglavni trak.

Jukebox predvaja Caveov Idiot Prayer.

sobota, januar 13, 2007

Nevtralistični krst

Ste že kdaj začutili, da so določeni kraji, točke na zemlji, npr. nekaj kvadratnih metrov te-in-te ulice oz. par izmerjenih korakov nekega nepometenega pločnika, imuni na zunanje vplive? Kot neprodušni inkubatorji so, katerih zamaške (vstope in izstope vanje) uvidi le razcepljen človekov čutilni procesor; pojmuje jih abstraktni zračni filtri. Ti kraji so v svoji neodvisnosti izvenprostorne, brezkomponentne projekcije mestnih karakterjev, njim izvzeti udi, po katerih se dnevno sprehodi več tisoč ljudi. Moč njihove nevtralnosti je osupljiva.

Ena takih točk se začne za vogalom začetka Miklošičeve in se razpotegne tja do prve kebaburdžinice. Kadarkoli prestopim njeno nezarisano mejo, se mi zdi, da bi nekje moral biti nekdo, da bi od mene zahteval potni list ali vsaj prepustnico za prehod neodvisne cone. Najsibo mraz kot v zmrzovalniku ali pomladansko toplo sredi zime, naj piha ali dežuje, najsibo podnevi ali v temi, tistih nekaj korakov, v inkubatorju, ne obstaja nič od tega. Zaplavaš v predel vataste votlosti, ki se te čisto nalahno dotakne pod ušesom. Včasih ti na čelu nariše križec, posveti dan, v katerega se brezvoljno p(-r-)odajaš. Zaznamuje te z nadstvarnostjo, da si nedotakljiv za mehanične surovosti in balast, ki te čaka, kjer ga najmanj pričakuješ. Kadar si križca najbolj želim, ga ne prejmem; prezastrupljena s potrebami. Dragocenosti se nam podarjajo le semintja - kot podnapisi življenja, ki so kakor naključni sprehajalci vedno stopinjo pred samimi seboj. Sproti (a vendar že določeno) se odločajo, kam jih zapelje pot. Če izberejo tisto, ki jo najmanj poznajo, gotovo kam pridejo, med potjo pa prejmejo neizbrisljiv križec čez cel hrbet.

petek, januar 12, 2007

>>> XXX <<<


Majhna punčka s pikastimi nogavicami čepi v peskovniku, stiska svojo desno, drobceno pest. Horda mačk jo vzneseno liže med členki prstov. Desetero hrapavih jezikov se med seboj prepleta kot pšenično klasje. Punčka se ne gane, zre nekam v daljavo.

Mogoče v pesti skriva skrčeno srce.

- - -

Subakutne vezi

Redko - a vendarle se zgodi, da se pogovarjaš s človekom, ki govori tvoj jezik. Prav ta jezik, ki se tebi spretno izmuzava, ker je to največ, kar si lahko dovoli, pa zato ni nič manj tvoj; pripada ti v izvorni prabitnosti. Jezik, ki ga razumeš z zašitimi ušesi in zavezanimi očmi, ki ti je lasten kot spalna srajca po odličnem spancu v pretopli noči, ko se ti prilepi na telo in se nekajkrat ovije okrog tebe, da postaneta eno. Jezik, ki ga vohaš na ustnicah človeka, ki ga izgovarja, četudi ustnice ne težijo k tvojim. Slutiš, da si boš ta jezik slejkoprej zmagoslavno ogrnil okrog ramen, da te ne bo več zeblo, morda ga celo ovoha še kdo, ki kdaj stopi mimo tebe, brez da bi vedel, da nosiš nekaj njegovega. Ne moti me, da delim svet z ljudmi, ki posedujejo nekaj mojega. Le-to me na zastrti stopnji zbližuje z njimi, zgolj v prikritem se porajajo nepopačene simetrije medosebne naklonjenosti.

četrtek, januar 11, 2007

Drevored odločnosti



Pogled v prihodnost je kakor ravna cesta, ki se odpira pred našimi stopali. Njen trup je z vsakim prehojenim korakom ožji, nebo nad njo pa transparentni obok preteklosti, poslikan s freskami pričujočega; ko se oblaki nad človekom zgoščajo v gosto senco, so to le zalezovalni repi naših izjalovitev, ki ščitijo še sveže freske. Šele iz abortusov propadle človekove volje vstajajo daljnovidna bitja, ki pokončno stopajo po cesti naprej. Ko se jim obzorje zreducira na ničto točko, se samodejno razpre novo, prostranejše, in obcestne svetilke jim tudi v temi in megli kažejo pot do svobode.

sreda, januar 10, 2007

pa tako lep dan je bil, preveč lep za ...



Dan, brezmadežno spočet z muziko, te brez privolitve zapelje po svojih notnih tračnicah in nimaš kaj. Battle lost, poznamo; raje se mu prepustim in sem slepa, saj muzika nadvlada ostalo in je povsod. Je Aretha Franklin na avtobusu in zelo lepo dekle, s slušalkami v ušesih, ki je žal ne sliši. Je Sid Vicious (na drevesu, ki ga vidim skozi okno) pri arabščini, na katerega sem včeraj slučajno naletela – na vsak način sem hotela najti Lou Reedov video Vicious, našla pa le Sidov My Way in obudila skrhane spomine najstniške kvazipunk ere, ko smo v Fiesi na Žigovi dianci nažigali Niete in Pistolse ter se zvečer, z litrcami na skalah ob obali, drli Lublana je bolana, dokler ni zraven prinorel nek Ljubljančan in Žiga brez opozorila užgal na gobec. Samo zvrnil se je in se ves krvav opravičil, mi pa tudi, v njegovem imenu, da nam ne bi bilo treba v oblekah plavati v Piran; tip je imel s seboj celo bando, ki je bila veliko starejša od nas. Punk se veže tudi na Dana, ki mislim, da je pasivno, s spalko okrog ramen in mobitel polnilcem v žepu svojih army hlač, končal na bazenu. Najlepši poba, v katerega sem se zatreskala v kakšnem osmem razredu OŠ, ko je bil vsaj štiri leta mlajši od mene. Predrznejši od mojih vrstnikov, s krasno olivno poltjo in odkačenim stilom, ki mu je pasal, da nam je trgalo gate. Nič ne fejkal, Dan je bil punk od nog do glave, razsutih členkov in nežnega srca. Srečevala sva se kar pogosto, vsakih nekaj let in vedno me je zrukalo v trebuhu, ko sem kje zaslišala rožljanje njegove verige okrog pasu. Tista velika, lačna usta, sršenji pogled pod srpastim lokom temnih obrvi, strgani bulsi in leder. S Kat sva pred kakšnimi sedmimi leti sedeli pred Down Townom, ko se impozantno primaje, v objemu neke punce. Dovolj je bil en sam spogled, že sva vedela, kako se bo večer končal. What you see is what you get je pri njem držalo kot pribito. Pod kožo namreč ni skrival čisto nič drugega.

Punk me spomni tudi na bjutiful Tadeja, ki je malo podoben Sidu, a dosti brihtnejši, ne vem, če sploh še fura punk pozo. Verjetno je že diplomiran anglist in slišim, da je preplezal že pol sveta. Punk in ekstremni športi grejo skupaj. In Wainwrightov
tribut. So pankurji še vedno tako neustavljivo seksi? Že dolgo nisem nobenega spoznala.

P.S. Če kdo najde Vicious video by Lou Reed, se priporočam za link.

naj se nam ne mudi

Med študijskim tednom malikujem dneve, ko se zgodi, da lahko spim do devetih. V miru pozajtrkujem, preberem pošto, si včasih privoščim kopel in spletem lase, pa malo muzike, za prijaznejši potop v dan. Takega jutranjega ritma si želim, čeprav so rani sončni vzhodi najlepše projekcije dnevov. Ko stopiš na pločnik navsezgodaj, ko se tema s še zadnjim nohtom odteguje od tople zibelke, ko jo dan prežene v zakulisje.

Space oddity.

Pogledat si moram Lorencijevo
Mojster in Margareta, po videnem sinoči v Umetnosti igre, gre za kontroverzen rez v Bulgakovov roman, ki sem ga že nekajkrat sanjala, sploh pa mi je L (L kot Lorenci) estetika blizu; mestoma mukotrpno disciplinirana, natezalno fokusirana in sterilna, slečena stereotipov. Ponotranjen svet transcendentalne filozofije večnih popotnikov – ki znajo potovati tudi, ko so zasidrani na mestu, zavračanje popolne, absolutne zajezitve. Iskanje, čiščenje, oplajevalni selektivizem in zasebojno radiranje sledi. Da je a must see, me je prepričala kritika okostenelega g. Skaze, ki je pred kamero izustil precej ogorčenja; kako neskladna je uprizoritev z Bulgakovom samim, ne spoštuje niti najvišjih vrednot romana, Margaretina transformacija v psička je pa sploh »budalasta«. Tovrstna penjenja starih akademikov, ki do smrti rigorozno gonijo svoje, edino pravo razumevanje, v tem primeru literature, prisvojijo si pravico poslanstva in zastopništva nad jezikom, dejstvo, da čas potuje in vre kot mineralni vrelci, jih ne zanima. Taki ljudje radi tudi najbolj primitivno ozmerjajo kar jim ni pogodu, včasih me v svoji neobzirnosti skoraj šokirajo. O omenjenem gospodu sem že marsikaj slišala od študentov rusistike, večinoma pospremljeno z negativnimi konotacijami. Aj aj. Generacijske vrzeli se pa razraščajo.

torek, januar 09, 2007

*iz grla gre v glavco*

fotka

Poslušam lanskoletni Koncert Tomaža Pengova, na vrhove gora, ki so bili z mojega okna še maloprej vidljivi do zadnje razpoke, se je spustil sajast oblak, podoben čarovniški metli.

» ... večni tujci, polnih naročij prijateljstva ... prav tam ... na cesti, zagrnjeni s plaščem dežja ...«

*Hvala, P., že od jutra strežeš mojim čutom. Zelo lepa muzika.

ponedeljek, januar 08, 2007

brezpogojna kapitulacija



Z vsemi štirimi podlegla dnevu, še tri ure predavanj naj bi poslušala, nisem zmogla. Šumelo je v glavi, arabske mantre (inshallah, inshallah, inshallah), od dežja premočena do kolen, zoprn, naelektren pulover. Rdeča, ki jo danes sovražim.

Od starega frenda iz Londona dobim povabilo na last.fm, kot poslednja Mohikanca se pridruživa tisočim poslušalcem, pa še deliva si lahko muziko, yeeey ... Prvi komad, ki ga poslušam, je Strange fruit by Billy Holiday. In Satiejeva Gymnopedie No. 1, instrumentalni povzetek dneva. In Björk, seveda. It's Oh So Quiet.

Epistemologija zveni tako ... sočno. Posrkala bi vse, kar se skriva za tem nagajivim imenom. Ne, če bi posrkala, bi tudi izločila. Potem bi raje potrgala vse, kar visi z njenih vej in zadeve skrbno spravila v kakšen globok žep. Da ne bi uvenelo, bi nepravilne izrastke prebarvala z zaščitnim prozornim lakom, home-made balzamiranje. Potem bi bila zelo bogata.

In nove spodnjice ležijo pod zmahano knjigo, prvo kavo sem popila šele pred nekaj minutami, razlog izcuzanosti? Could be. Na busu domov me je zmanjkalo brez da bi se zavedla kdaj, ko odprem oči, sem mi zdi, da mi z desne streže napihnjen, gumeni letalski stevard v modri uniformi, s srebrnim pladnjem in belim prtičkom okrog podlakta; kaj ponuja, pa ne vidim. Mislim, da je imel brke. In Wittgensteinov genij, duh, ki spodaj v prtljažniku nekaj izpeljuje, pa Russell in znanstvene skepse, reductio ad absurdum in tako ... Kmalu bo večer. Pardon, je že.


'The human face
is an empty power, a
field of death ...
... after countless thousands of years
that the human face has spoken
and breathed
one still has the impression
that it hasn't even begun to
say what it is and what it knows.'
A.Artaud

nedelja, januar 07, 2007

Onstran dobrega in zlega



Z dušljivim cmokom v grlu (ravnokar pogledala Babel), si brez kančka slabe vesti drznem tega človeka proglasiti za najpronicljivejšega, izjemno talentiranega filmskega ustvarjalca našega časa. Njegovih filmov res ne bi smel nihče prezreti, poglejte si jih, ne bo vam žal. Če koga pustijo hladnega, brez neodložljive potrebe, da se pogovori s samim seboj in pri sebi razmisli o najbistvenejšem, če ga ne pretresejo do roba in še malo čez, naj mi takoj izpadejo vsi lasje in zobje ...
Redko katera knjiga, govor še ne vem kakšnega človekoljuba, varuha človekovih pravic, Nobelovega nagrajenca za mir ipd., zmorejo prekositi silovitost (ogled filma je kot da bi se z mokrim prstom dotaknil razprte električne žice) vizije, ki nam jo Inarritu mojstrsko servira v univerzalnem filmskem jeziku, ki ga povsem obvlada. Paralelni prikaz neolepšanih zgodb, usode vseh nas, ki poseljujemo naš skupni planet, v »dobrem in slabem«, tanke linije človeškosti ... so kot bruhajoče podobice, ki obrobljene z bodečo žico uprizarjajo kaotično nepredvidljivost življenja.

Kapo dol, gospod.

*Tudi
21 gramov in Amores perros sta odlična.

sobota, januar 06, 2007

»Vzemite in jejte od tega vsi,

to je moje telo, ki se daje za vas.«


Ogledalo. Transcendentna poezija, zgodovinsko-družinska spominska knjiga Tarkovskega, zelo intimna in sublimna izpoved, ki te kot časovni stroj vodi v zrcalno popotavanje nazaj (in naprej), v znano-neznano, kruto-nežno, domače in tuje. Lirična ekskurzija poteši duha, uravnoveša vedoželjnost, stud in slast do razkrivanja z veličastnostjo odkritja. Avtoseciranje, ki se z ekrana pretaka v gledalca skozi kožne pore in mu steče po žilah. Verzi režiserjevega očeta, ki spremljajo filmski sonet, se ti mravljinčno sprehodijo skozi ušesa v srce, iz želodca tja do stopal - kjer te zagrabi krč; raztegnem se in se z rahlim poklonom zahvalim za prejeto.

»A man has one body,
so solitary.
The soul is sick of this
solid sheath ...
with ears and eyes
the size of buttons ...
and skin, a mass of scars,
a skeleton's robe.
Fly through the cornea
to the heavenly spring ...
to the icy spoke,
to the bird's chariot.
Through its prison bars
it hears ...
the clamor of woods
and leas, the trumpet of the seas,
a soul without a body
is like a body without a shirt,
not a thought or deed,
not a line or a concept.
A riddle that has no answer:
Who'll return to dance ...
Where there's no one to dance?«

četrtek, januar 04, 2007

Stari rokerji in polna luna

Že od daleč na avtobusni opazim možakarja, ki se opoteka po cesti in neki ženski mimogrede nekaj dopoveduje, z rokami krili po zraku in zavija z očmi. Vstopim na avtobus, taisti možakar pa le par minutk za mano, ja, na prav »moj« avtobus. Sklonim glavo – taki tipi me radi najdejo, a se vseeno usede na sedež nasproti mojemu, vmes je prehod. Močan vonj po prekrokanem popoldnevu, če ne dveh, zaveje med sopotniki. Čutim, da me gleda. Čeprav se mi ne da brati, zvečer na busu raje gledam skozi okna, ugibam zgodbe ljudi, ki živijo v razsvetljenih stanovanjih stolpnic, mežikam avtomobilskim žarometom in si miže predstavljam, kako šelesti krem balonar možakarja, ki pokončno stopa po pločniku ob glavni cesti. Iz torbe vzamem knjigo, si odpnem jakno in se prisilim k sledenju črkam. Njihovega pomena, vem, ne bom ujela.

»Ejo, kaj bereš?« se oglasi moj sosed.
Rečem:»
Osnutja, Komel.«
Skomigne.
»A se lahko k tebi usedem?«
»Raje vidim, če ne.«
»Sej nam težiu, no.«
»Raje bi v miru brala.«
»Ok. Pol se pa vsaj pogovarjej z mano.«
»Berem.«
»Aja, ok. Zmenjeno,« nekaj godrnja in simulira zvoke kitare.
»Ti si tkooo .... Med nebom in zemljoooo ...«
Nočem, da bi prisedel, ker smrdi po dimu in viskiju, a začutim, da se ima fino in tega mu nihče ne vzame.
»Ejo, kaj bereš?«
»Sem že povedala. Osnutja.«
»Aja, pozabu. Sori. Jaz sem pa včasih delal v Lutkovnem gledališču, sam tolk, da veš.«
»Mhm, super.«
Iz navade pogledam skozi okno.
»Eps, pa te mam. Zdej pa ne bereš.«
Lahko človek pogleda skozi okno, brez da mu kdo to očita?! Koza, tipu je dolgčas, samo kramljal bi rad, ne bodi težka.
»Ok, sej nam nč več reku. Kolk si pa stara?«
»27.«
»21?« nostalgično očaran. As in: kje so že tista leta ....
»27.«
»Skorej isto. Hja, takrat sem bil jaz že poročen. In pri Pomarančah sem špilal, sam tolk, da veš.«
»Odlično,« delam se, da berem.
»A fanta maš?«
Preračunljivo, skoraj suvereno: »Mhm.«
»Ok, to je dobr. Jasno, da ga maš. Samo, da ni bedak .... Ti si tkooo .... med nebom in zemljooo ...«
Na lepem vstane in se z vijugastim manevrom zavali k meni, sede mi kar na torbo.
»Ej, kaj to bereš?«
Odmaknem torbo in se trudim ne dihati skozi nos.
»Osnutja, dobra stvar. Napisal jo je eden mojih profesorjev.«
»Lahko pogledam?«
»Ja, kar.«
Pogleda Komelovo fotko znotraj platnice in odkima.
»Tega pa ne poznam. Drugač poznam dost ljudi, muzičare. Ko sem bil star 10 let sem bil v Sudanu, sam tolk, da veš.«
»Fino, kaj ste pa tam počeli?«
»Foter je tam delal, v Litostroju, pa nas je enkrat za semestralne počitnice peljal tja. Mam še kar črnobele fotke Nila doma, sam tolk, da veš. Bom mal pogledal, kaj tukej piše. Grem pa kmal dol, že v Medvodah. A ti dobr vidiš? Da nam zamudu postaje. Se peleva kt v avionu,« z rokama ponazori krila letala.
»A v teatru ste delali? Jaz tudi,« bleknem.
»Kje pa? Ej tastara, iz kje si ti, kje si hodila?«
»V Kranju, iz Kranja.«
»Koga pa tam poznaš?«
»Marsikoga.«
»Jaz sem uno, kaj je že ... Mašo (misli Dergančevo) pestval, ko je bla še čist mejhna. Ona je bla ... sestra, ne čak ... njena mama je bla moja sošolka. Veselko je bil pa še mulc, ko smo bli mi veliki frajerji. Sam tolk, da veš.«
»A to v bendu? Prvič slišim za Pomaranče.«
»Huh, '79. smo posnel album, velka stvar.«
»Ko sem se jaz rodila.«
»Nima veze. Ejo, midva bi se pa lohk čist o vsem pogovarjala. Me veseli, da sem te spoznal in dobr zgledaš.«
»Hvala.«
»Sej to veš, a ne?«
»Relativna stvar.«
»O ne, bi reku, da kar objektivna.«

Vpraša še, kaj študiram, me pouči o nekaj arabskih besedah, preizkusi mojo borno nemščino in še malo zamrmra tisto o nebu in zemlji.

»Zdej bom pa vstal. Medvode bojo. Ti drugič dam CD od Pomaranč. Škoda, da te ne poznam že od prej.«
»Mogoče se pa še kje srečava.«
»Jes. Grem zdej mal kitaro igrat.«

Seže mi v roko, pomežikne, se nekako pobere in popevajoče odkleca z avtobusa. Vidim ga, kako s kitaro v roki brenka v polno luno, če ni že zaspal. Nocoj je luna v mojem znamenju, pred 364. leti pa se je rodil Isaac Newton.

ponedeljek, januar 01, 2007

Herbarij



Pogledam skozi zaveso - odgrnem je ne, ker je barva razlitega ponedeljka čisto presurova, in se spomnim Bretonove Nadje, ki sem jo brala enkrat poleti. Nekaj jo druži z današnjim dnem. Bretonov Pariz in 1. jan., tukaj-zdaj, dopolnitvi mojega predlanskoletnega sprehoda po opustošenem pariškem predmestju, v nedeljo, zgodaj zjutraj, ko so izložbe trgovin in kafičev še zakrivale lesene rolete, le semintja je kdo prilomastil izza kakšnega vogala, nad katerim brenčijo neonski napisi. Neprijetno mi je bilo med betonskimi zgradbami s strogimi pročelji in valovitimi okenskimi okviri, podobnimi sarkastičnim obrvem, kakršne moški nosijo pod klobuki. Ko se jim nič hudega sluteč zazreš v oči, te pogoltnejo v svoje dno, še preden zajameš sapo. Tam spodaj je utapljanje žensk s polnimi pljuči tuje krvi, njihova najljubša predigra. Kar sledi, ves čas (za spomin) mehurčasto plava po zraku.

Bralni meni (kot po tekočem traku s samopostrežnim sušijem):

- Rutar (še vedno)
- Deleuze (Nietzsche and philosophy)
- Izbrani Schellingovi spisi in
- Cantarellova Grška književnost.

Šele med poseganjem v vsako od njih; stran za stranjo, stavek za stavkom, platnice za platnicami, se besede navzamejo vonjev – med seboj se mešajo in barvajo kot sadni koktejli ter oblikujejo smiselne ali kaotične substance. Skorajda dotaknem se jih lahko, v ogrevani sobi zaživijo; z veseljem so svetilke, da ni tako temno, kadeča se kava, družabnice. Danes nam ne bo dolgčas, odločile so se, da me ne spustijo iz krempljev. Še po kozarec vode komajda skočim. Me že vabijo nazaj, saj ne znajo biti same. Še slabše jim gre, kot meni brez njih.

popraznična

razduhovljeno jutro
tone bledote in omrtvičenih želja
deset cmočkov na mornarjeve prsi
ali do kamor že mu sežem
da ne bi bil tako žalosten
prvega januarja lani je prijateljičina mama
odplavala po mrzli reki
za vedno
nič manj ni pokalo
toliko tresočih se psov pod posteljami
kolikor prepitih, izcuzanih veseljakov
dan potem
dan potem
je prelomno spoznanje
brezzvočna balada
rada bi bila v hribih
da bi brez kape čez ušesa
poslušala snežinke
ko se baletno prestopajo po
iztegnjeni premraženi dlani