: bavari


prestop s c e s a r i o e v o r o

razmadežni v laseh raste belo cvetje, okrvavelih stegen v spanju kleči na granitnem piedestalu okrutneževe stisnjene pesti, pegasta večernica pa osvetljuje njegove dvižne mostove

"besame, besame mucho"

con calma

Spet Sartre. Piše o ženski z imenom Louise Guillermin, ki je še pri svojih sedemdesetih pripovedovala o porovi solati, s katero so jima z možem postregli v neki kolodvorski restavraciji, na poročnem potovanju (spomin na le-tega je mrzila).
»Vse belo je pojedel sam, meni pa je pustil zeleno.«

Z do kolen zavihano trenerko, lovim še teh nekaj zadnjih pljunkov avgustovskega sonca, sedim na balkonu in PMS-ične (P: panterska-podjezična-poemska, M: malodušna-membranska-maternična, S: samovnetljiva-sapramenska-samoizpovedna) napetosti hladim z branjem. Drevje se komajda opazno ziblje v blagem vetru, rože vseh barv se v času kosila hihitavo pomenkujejo o debelem hrošču, ki se je na vrtni potki prevrnil na hrbet ter se tri še debelejše ure kobacal in prosil na pomoč, čeprav je dobro vedel, da one ne pohajajo naokrog, še najmanj na klice onemoglih. Njihova vloga je namreč precej uglednejša: so krasilke, se pravi gospodične, ki se pustijo zalivati, občudovati in vohati. Na vrtu je vse mogoče, napreduje, odmira, spet bujno vzcveta itn.

Premišljujem, kolikokrat v življenju si dovolimo, da se povsem brezglavo predamo zaljubljenosti, malikovanju ljubljene osebe, za katero bi potrgali vse cvetje, šli s kolesom okrog lune in plavati s krokodili, od nog do glave okrašeni s piranhami. Sama sem se samo enkrat, pa še takrat so moji vzdihi ostali zapakirani v darilni škatli, prevezani z rdečo rafijo, ki jo je verjetno vrgel v najbljižjo kanto za smeti. Nemoč je, vsaj zame, eden bolj travmatičnih hendikepov, ki jih doživljamo; zavezanih rok in oči, s selotejpom čez usta – potem pa ljubi, kolikor krčevito želiš! Deri se, cepetaj, mozgaj, počenjaj karkoli ti paše, a uslišan ne boš. Mučitelj se naslaja v tišini; brezčasna con calma taktika za ugonabljanje zverjadi. Z distance se mi zdaj to peklensko odtekanje ne zdi nič manj plemenito. Sem že vedela, da gre samo, dokler ne gre več. Nekaj v meni je usahnilo z njim, čutim, da sem drugačna. Teža njegovih nedotikov, nepoljubov, neizrečenih nežnosti, se mi je usedla na dno srca, zato včasih bije disharmonično, kot pokvarjena ura na pečici, ki preskakuje čas. Vse drugo je mogoče, napreduje, odmira, spet bujno vzcveta itn. Kalcijeva šumeča tableta se v kozarcu vode še vedno stopi do zadnjega mehurčka, na balkonih ljudje čistijo umazane čevlje in iz nemalokatere kuhinje diši po že skoraj končanem kosilu. Nekje je ravnokar odjeknila eksplozija, žrtve raztrgane frčijo po zraku, drugje pa zadovoljen in do onemoglosti sit možakar, ki ima še čisto svežo ljubimko, smrči in se praska po nosu, ker mu v temi nagajajo muhe.

notturna

ko med poslušanjem neznane muzike poplesavajočo glavo nasloniš na roko, da skupaj zanihata kakor samotar v razkoraku med srbečo samostjo in razjedajočo nesamostjo, po telesu steče žuboreč tok, ki v nepovezanih čutilnih enačbah ude usmerja v neskladno gibanje in mravljinčno vrvenje

vonj po spanju se v spalnicah do večera komajda razkadi - dihalni hlapi vmes pod posteljami z vročimi kladivi kujejo scenarije nočnih invazij podzavesti

"the man is a liability"

The Tulse Luper Suitcases: The Moab Story

Nedeljska tlaka, ki nam jo je naložil gospod Greenaway. Me zanima, koliko nas ob ekranih vzdrži polni dve uri. Da se ne bi napačno razumeli; zaljubljena sem v njegovo vizualno ekstravaganco, idejno eksperimentiranje, egocentričnost in dvojajčno metaforiko, a z vsem tem res ni nizkokalorična sladica za po kosilu, s tem naslovom sploh ne. Na začetku vidim, da je za glasbeno podlago zaslužen naše gore list, skladatelj Borut Kržišnik – čestitke.

Uvodna scenska zamisel in epizodno dogajanje spominjata na Trierov Dogville (tam so v igri prizori), tudi tematsko sem med njima potegnila nekaj vzporednic. Nekajkrat sem film ustavila, vmes odstrigla preširoke kavbojke, ki bodo zdaj mini krilo nizko na bokih za čez ¾ žabe z gamašami in allstarkami, in opazila, da je za pisalno mizo preveč prahu; drobne kitke se pletejo iz pajčevin --- drugače pa si želim, da bi kdaj tudi sama posnela tako mnogoplasten in razkoščičen konstrukt.

Tole sem si mimogrede zapisala (prevedla):

Luper se je primerjal s polžem. Polž se zanaša nase, s seboj nosi svojo hiško, kovček in svojo ječo. Živi lahko skoraj kjerkoli, kjer je okolje vsaj malo vlažno in kjer ni presvetlo. Rad ima mesečino: idealni jetniški pogoji. Po njegovem so polži katalizatorjji sveta, odgovorni za čiščenje planeta. So tudi ultimativni buržuji; vedno živijo v svojem domku, ki se lahko nahaja kjerkoli. Luperjev dom je namreč njegov kovček / polževa hišica.

* fotka je iz Kržišnikove strani

Hotel s 6. sobami

»Zjutraj, ko je vstal, je bil s polno glavo sanj zmerom zelo mil do sebe in beli dan, mrzla voda, žima krtač so se mu zdele kot surove krivice.«
Sartre, Intimnost ~ Zid besede

Nekoč bi rada imela hotel s šest sobami. Vsaka bo opremljena glede na vzdušje šestih dni v tednu. Sedmi je gospodov, brezsnoven dan, namenjen hibernaciji. Vse bodo imele velika okna, balkone z dvema stoloma, veliko posteljo in fotelje iz različnih obdobij.

Rumena bo namenjena ponedeljkovim prišlekom. Bananske stene jim bodo vlivale nevsiljiv pozitivizem. Fotelji s pregrinjali v odtenkih cestnih smerokazov, bodo goste vzpodbujali k čimveč premikanju; ko bodo sedli, jih bodo ščipali v zadnjice in vedno bodo vroči, kot da bi na njih dolge ure posedale širokorite sobarice, ki bi se od ugodja nanje polulale.
Torke se bo splačalo preživljati v modri sobi. Prijetno melanholične zavese z našitim cvetjem, po sivki dišeče blazine, oceanska sapica bo cirkulirala od kopalnice do balkona. Torki so prijetni, če dežuje, zato ob deževnih torkih gostje mojega hotela niti za ped ne bodo zapustili modre sobe.
Sreda je dan žetve v rdeči sobi, ki napaja z energijo. Perzijska preproga, postelja z baldahinom iz čipkastih tančic, kadila, vrči vina in polne posode zrelih jagod. Prepredena bo s kipečimi strastmi, zato bo sobaricam čez dan vohunjenje prepovedano; če bodo odprle vrata, jih bo zasula želatinasta gmota človeške pohote, jih stisnila čisto k steni hodnika in jih počasi kar cele pogoltnila ter jih utopila v zamaščenem trebuhu pregrehe.
V četrtek se bo priporočljivo nastaniti v zeleni sobi, polni majhnih glinenih skulptur, premazanih z gozdnim listjem. Ta soba bo navdihovala domišljijske svetove, v njej bodo še v praznih glavah nastajala velika umetniška dela. Dan posta, zenovsko očiščenje. Kopeli v zelenem čaju in japonske masaže.
Petek se rima z indigo vijolično. Triumfalni zaključki tedna, razkošje. Žametni fotelji in svilena posteljnina. Grozdje. Velika gostija, še večji šopi rož. Flamenko.
Sobotno prebujanje mora biti osvežilno, v belem. Brisače in plašči iz najmehkejšega frotirja, bombažne prevleke, polnovredni zajtrk z dišečo kavo in ananasovim sokom. Dan za izlet v naravo, plavanje. Zvečer si privoščimo ogled kabareta, zaplešemo.
V nedeljah bodo hude nevihte, da nam ujetim na ulici, ali že kje, prevetrijo čutila, premeljejo doživeto in sperejo nakopičeno nesnago. Kot oprano perilo se do večera posušimo, da kakor novi brezbrižno zakorakomo v še nenapisane zgodbe.

Dokler ne bom imela hotela, imam dnevno veliko opravka z izbiro uhanov, ki se najbolje skladajo z jutranjimi melodijami. Če se zbudim z rafiniranim posluhom zase, sleherni dan steče kot po maslu.

cekar za naprimer sadje, iz neke povsem neberljive italijanske revije, ki preseneča z gratis izvirnostjo, zadnjič sem v njej dobila nosljive črtaste bikinke

Pop the Question

Prijateljeva prijatelja se bosta poročila. Po njegovem govoru sodeč sta inspiracija samskim, išočim nabiralcem sadežev. Nikoli nisem sanjala o beli poroki, poročni obleki, kočijah. Če se kdaj bom poročila, bo obred nekje, kjer še ne bova bila, z le nekaj povabljenimi, ali pa kar brez. Recimo, da sta priči potrebna elementa, a zaradi mene bi si lahko izposodila tudi dva nevtralna mimohodca. »Vedno zaupaj neznancu. V tem življenju je tako, da te na cedilu pustijo ljudje, ki jih poznaš." Po obredu v kakšni majhni kapeli, nekatoliškem, bi se prepustila prebavljanju. Kolone neprivoščljivih darovalcev in njihovi poljubi, požrtije ipd., ne bi prišle v poštev. Kaj pa otroci? Ne vem, kako koristno in velikopotezno je, da jim ponujamo življenje v iz dneva v dan manj tolerantnem, zastrupljenem svetu; je pa vendarle naš, kot so tudi otroci logična posledica, nadgradnja naših vez. Žal ogromno nosilcev teh nadgradenj (in nehotnosti) brede med klavrnimi možnostmi. Pogoji, ki jim jih nudimo, niso vedno ustrezni; prav take, pomankljive okoliščine, pa so najboljša življenjska šola, čeprav neprostovoljna.

Nekaj otrok sem imela kakor za svoje. Humno, pakistansko metuljčico, ki sem jo spoznala še neenoletno. Angelska dojenčica, ki skorajda ni jokala, zelo malo jedla, radovedno tipala neznance na podzemni, ki so sedeli zraven naju in niti malo je ni bilo strah ropota vagonov. Ko sem enkrat z njo v naročju (voziček je bil za nešteta stopnišča prevelik zalogaj) hodila po univerzi, sem se zvečer zgrudila od bolečin. Za nošnjo otrok bi potrebovala oslička, ki bi s tleskom prstov postal neviden.

Pooja, petletna indijska navihanka, je bila težji zalogaj. Svojeglava, uporniška, inteligentna, čeprav prikrajšana za nemalo potrebščin.

Jamila, pol Jamajčanka, pol Angležinja, je verjetno najzanimivejša med vsemi. Takrat devetletna je hodila v prestižno zasebno šolo, kjer ima skoraj vsak učenec svojega tutorja in motiviranim učiteljem ni vseeno za razvoj njihovih varovancev. Zrelostno, pa tudi emocionalno, je bila povsem neprimerljiva z Indijcem Nimaiem, ki je tri leta starejši od nje in mu samohranilska mama ne more nuditi šolanja drugje, kot v southallski državni šoli, ki že od zunaj smrdi po zatohlem.

Jamila je razgledana deklica, zdaj že precej višja od mene, prava lepotička. Je vodja šolskega orkestra, violinistka, kitaristka, po mami ima smisel za lepo, po očetu pa čut za jadranje in raziskovalno žilico. Igra mislim da je ne zanima več, petje tudi ne, je pa zelo pridna učenka, ne dvomim, da ji uspe vse, česar se loti. Ko sva bili v Londonu nekaj mesecev praktično sami (s pomočjo starševih prijateljev, Markovih staršev – njenih starih staršev, polbrata Bena, sosedov idr., ki so jo rade volje prevzeli med vikendi in za kakšno popoldne; mama je delala v Nemčiji, koprodukcijski film, oče pa v Avtstraliji, gledališki projekt) sva si sicer pogosto skakali v lase, tudi dobesedno, a je celostna izkušnja bila dragocena. Naučila sem jo nekaj slovenščine in postala malodane pravi otroški psiholog.

Dvomim, da bi še kdaj hotela imeti opravka z vzgojo tujih otrok, a so me, vsak posebej, marsičesa naučili. Dostikrat se spomnim nanje, prejmem kakšno njihovo fotko, voščilo za rojstni dan in obvezno moram priti na Humnino maturo, ko pač prileze do tja, smo zmenjeni; stara je 3 leta.

Za dokončno ganjenost se uležem k Čarliju (večkrat tedensko ga preimenujem - zdaj je Leopold, a se na ime ne odziva), ki v klobčič zvit počiva na postelji; je že star in pogosto utrujen. Ko mu nežno pogladim trebušček in mu grem s prstom po kosmati skakalnici od smrčka do čela, zaprede kot traktorček in v transu počasi, napol odpre oči. Najprej pogleda s tabelimi, potem me zaupljivo, zaljubljeno ošine z ogromnimi zenicami, ki kot prevrnjena čolniča v jezeru plavata na zeleni gladini.

Iz zakulisja

Dekle z volneno kapo, ki nizko na čelu obroblja malemu vesolju podobno glavo, se naslanja na bel kombi, do oken zamazan z blatom. Dlani potiska globoko v žepe tesnih kratkih hlač, kot da bi z njima hotela predreti vročo kožo na stegnih in nato s celo dolžino rok gomazeti po lastnem mišičevju, močne kolenske kosti, hrustančni sklepi, bi se stopili kot trde kocke soli v kropu, prodirala bi skozi goščo svojega telesa, s pestjo razcefrala stopalo in z njo preorala vso zemljo okrog kombija, da bi se njun svet zagugal, kakor se na nitki gugajo življenja ljudi, ki živijo na potresnih tleh. Mlajši temnolas moški v zelenem anoraku, zapetem do vratu, sedi na strehi kombija. Poraščena meča, ki visijo s trehe tik ob njenih ramenih, se nemirno napenjajo in sproščajo, spet in spet. Prekrižanih rok vzdihne, ko mu še drugi nezavezan športni copat pade z noge na tla, malodane na dekletovo črno japonko, v kateri miglja pet zaprašenih prstov. Na sredincu nosi prstan, ki se je nekdaj svetlikal kot kresnica, zdaj je zarjavel in na njeni koži pušča zelenorjav obroč.
»Kaže, da sva obtičala sredi prikritega, v zakulisju,« za odtenek cinično in zagrenjeno spregovori temnolasec.
Dekle brcne v zadnje kolo kombija.
On si ogleduje prostrano ravnino, ki ju obdaja iz vseh zornih kotov. Oranžna zemlja kot ogromna opečnata plošča, smrtna tišina. Oboje namiguje na fatamorganske delirije iz vzhodnjaških filmov.
»Si kje videl mojo zeleno kozmetično torbico?« ga vpraša.
»Tudi če bi jo, ti tukaj ne bo koristila.«
»Luknje imaš v trebuhu,« jezno zaropota dekle.
»Kaj?«
»Koncentričen tunel ti zija pod prsmi, luknje se širijo okrog trebuha, obrobljene z oranžno kredo. Dve žirafi bi lahko vtaknili svoja vratova skoznje.«
Temnolasec zmiguje z glavo, ve, da je za fatamorganske privide še prezgodaj.
»Tvoja luknjavost je neozdravljiva. Napreduje. Čez dve minuti bo prazen prostor zazijal skozi tvoje koleno, enkrat zvečer pa še skozi oba komolca. Lomljiv si. Za tabo bodo ostale kosti, krvavo meso in poplave, ki bodo potopile kombi. Jaz bom stekla proč in opazovala, kako bodo ujede razgrabile meso, kakšni potepuški psi pa bodo opravili s kostmi. Vse namreč razpada, na to me je pred leti po telefonu opozorila vedeževalka. Lani sem v mestu srečala mlado ciganko, ki je beračila na ulici. Moledovala je, da bi mi brala z dlani. Ko sva si za nekaj trenutkov zrli iz oči v oči, je svoje pokrila s obema dlanema, se zasukala proč in odkorakala, kar so je nesle pete. Zbala se je razpadanja, ki je zapisano na moji dlani.«

Z roba neba mežika sonce, ki se odpravlja k zasluženemu počitku. Burja brije, da ju špika v obraz. Nekje od daleč je slišati avtomobilski motor, ki ju reši še pred sesutjem v črni noči.

moška nadvlada

ob ventilacijski muziki računalnika zaprem oči - škripajoči stol me upogne nazaj za kakih 30°, v položaj trpečega pacienta na zobozdravniški postelji - z dlakocepsko popiljenim nohtom levega palca razgalim spodnjo ustnico, pritisnem jo na brado - počakam da se izsuši - negibna je - potem jo s premikanjem drsljivega nohta po sluznici počasi vlažim in si predstavljam, da sem neuničljiv kaktus v nočni Sahari - žveplena rosa mi spira oguljene bodice

LEA

Med poletno plesno pavzo si včasih okrog bokov zavežem orientalsko ruto - vadim. Libanonska muzika, soparni večeri in solo poplesavanja pred ogledalom. Ko telo ovije cingljajoča tkanina, se spremeni vsak gib. Drža gracizone despotke. Dlani kot plapolajoča jadra v vetru, pahljačne roke, podaljšane peruti. Trup mehko zvijajoče kače, samoplešoči vrat na trdni podlagi ramen. Migetanje obuja spomine, sinočnje me zanese v Ally Pally, na sprehode z Danielovo Leo, nekajletno weimaranerko (ne vem, kako se pasma prevede v slovenščino, najbrž vajmarski ptičar). Lovski pes z izredno gladko dlako, aristokratsko sivomodre barve (kot moj Čarli), skoraj prosojnimi očmi, lepo definiran trup. Prijazen, crkljiv, razposajen, razvajen, muhast in neukrotljiv. Daniel jo je kupil, ko je bil še samski; njena neustavljiva grizljalna tendenca ga je ubijala, uničila mu je nemalo pohištva in cvilila kot da bi jo dajal iz kože, če jo je za samo nekaj minut pustil samo. Kljub njeni ljubkosti si je ni mogel privoščiti in resno je razmišljal, da bi se od nje poslovil, jo oddal primernejšim lastnikom. Lisa, partnerka, ki jo je spoznal na zmenku na slepo, ga je kasneje prepričala, da jo je obdržal. S skupnimi močmi sta jo počasi socializirala, a zaradi obveznosti se ji le nista dovolj posvečala. Nekaj časa sem merkala njuno hči, nismo dolgo zdržali – milijon konfliktov, sploh pa to delo ni tako preprosto, kot se zdi. Kot prvo je fino, da je par stabilen - s samohranilci je še težje, kajti če ni, si kaj hitro tarča namišljenih zdrah, ljubosumnih izpadov ; sploh pri mladih parih. Z Danielom sva se dobro razumela, nič več kot to, a se njegovi gospodični ni tako zdelo.

Leo sem rada vozila na sprehode, obe sva potrebovali zeleno in pes je vedno dober razlog za pohajanja. Malo zoprno je bilo, ker ni preveč poslušna. Daniela uboga, za ostale pa se ne zmeni prav zelo; odzove se, potem samosvoje steče dalje. Po parku je lovila veverice, trepetala sem, da katere ne bi tudi ujela, hitra kot blisk. Povohala je vsakega dojenčka v vozičku, oblajala vsakega ščeneta, ki je na pločniku pred trgovino čakal gopodarja, skakala po lužah, se uživaško valjala v blatu ... Strah me je bilo, da ne bi srečali kakšnega pitbulla oz. podobne smrtonosne pasme, dvomim, da bi jo lahko krotila; na zelenih planjavah pa je seveda nisem vozila na povodcu, potrebuje veliko teka.

V Ally Pally je k meni pristopil nek klošar, ki naju je z Leo večkrat opazoval.
»Skoraj enake barve oči imata,« je rekel bolj zase.
»Ti pa ... (se popraska po zaraščeni bradi) ... hodiš seks,« reče.
»Prosim?« ga pogledam izpod čela.
»Hodiš seks. Dreves se dotikaš, kot da bi šlatala penise. Gibaš se, kot da bi te na vsakem koraku čakal kdo brez gat. Močno se zavedaš svoje seksualnosti, čeprav se v resnici raje igraš sama s sabo. Sam spolni akt te ne zadovolji, obvisiš nekje nad. Ne seksaš pogosto, če že, si z mislimi drugje,« je povsem direkten; to govori z obrazom obrnjenim v tla, kot da bi sosedu naročal, kako naj skuha kosilo po njegovem okusu. Nič perverznega niti v njegovem glasu, kaj šele podobi.
Ne vem, kaj naj rečem. Previdno strmim vanj od strani.
»Imam prav, kaj? Vem. Dobro opazujem. Brezdelje in skrajen dolgčas privedeta v psihološko-patološka potapljanja. Včasih sem raziskoval, poklicno,« doda.
Iščem besede, tehtam med pritrditvijo / zanikanjem / izmuzanjem, odgovor se prevesi v molk.

D in L gresta za en teden v Španijo, punčko odpeljeta k Lisinim staršem. V graščini, varovani z zapletenim alarmnim sistemom, ostanem sama z Leo in muco Button. Danielova anoreksična sestra Amy, pegasti model, včasih pride, prespi v tretjem nadstropju, kjer kraljujeva na king-size posteljah, vsaka v svoji, jasno, deliva si kopalnico. Čez dan, ne vsak dan, je hiša polna strank v Lisinem lepotnem salonu - 1. nadstropje; kljub njeni odsotnosti, punce manikirajo, masirajo, frizirajo ipd.

Nek večer spim pri Francku, Amy naj bi bila v hiši. Lei in Button pustim dovolj hrane, vključim alarme itd. – ponoči me je bilo v večmilijonski pasti za pohlepne roparje strak kot psa. Ko se drugi dan vrnem, že pri zunanjem vhodu dobim v ograjo zataknjen listek s sosedovim podpisom:
»Ste normalni? Naslednjič vas prijavim! Pes celo noč nori po tem vašem stopnišču, laja kot nor, vas pa nikjer??? Sem večkrat zvonil. Ne bi se čudil, če je crknil.
~ ta-in-ta«

Amy torej ni bilo. Sranje. Ko vstopim na dvorišče, jo že slišim, kako se zaletava v težka vrata. Ker je ne poznam prav dolgo, ne vem, ali se ji meša od veselja ali od popadljivosti. Ogovarjam jo, komajda si upam odpreti vrata (v nekaj sekundah je treba vtipkati kodo, da se ne sproži alarm; če se, varnostniki pridrvijo v par minutah in plačaš kazen za vznemirjanje po nepotrebnem.) Lea me navdušena naskoči, da se zvrnem po tleh, liže me in se od veselja polula. Pokukam v Danielovo pisarno, ki jo je prav zaradi nje pustil odprto; rada je ležala na njegovi zofi. Odrinem priprta vrata, ko me zasuje morje perja. Pregrizla je vse tiste čudovite, ročno pošite orientalske blazine; sobo preplavi puhasta belina. Kremasto beige preproge po stopniščih, nastlane z Amyinim spodnjim perilom. Očitno je imela odprta vrata sobe, čeprav jih je Lea v nujnih primerih znala sama odpreti. Pokakala se je med njenimi škatlami s kozmetiko, prevrnila vso hrano. Naježena Button je cirkusno razpoloženje svoje prijateljice, s katero sta si delili bivališče poleg kuhinje, opazovala s kuhinjskega pulta, iz varne distance.

Počasi se je izredno stanje pomirilo. Daniel se je po telefonu pripetiji smejal, češ da tako slabo organiziranega tima, kot sva bile midve z Amy, pa še ne. Dobro, da se je končalo brez žrtev. Za tistih nekaj modrcev, povštrov in opravičilo sosedom bo pa že poskrbel, ko se vrneta.

Še vedno nosim črno žametno torbo, ki sta mi jo prinesla iz Barcelone. In weimarane so krasni psi, ki pa zahtevajo predanega gospodarja.

spoštovani bralci

trojna boginja

*po Lunini predlogi (Mary Poppins je ena boljših prispodob, kar ste mi jih tukajle ponudili)

- - - za najzvestejše bralce pa par besed, da se izognemo neljubim trkom - - - :

dolgočasno mi je brati ene-in-iste očitke: samovšečnost, narcizem ... če obisk sadovnjaka škodi vašim želodcem / očem mogoče, in vas tukajšnje plodno samoljubje žali oz. vam kvari okušanje pridelka, svetujem, da se pač ne mučite (na vsaki tržnici in po trgovinah prodajajo sadje za vse okuse);

če mislite, da zaradi vašega mnenja ne bom pisala prosto po Bloomu, objavila še bolj blesave fotke, če bo tako naneslo, se namreč krepko motite, zato agonija ne kaže ugodnega izida.

~ s tem vam seveda želim zgolj prihraniti mukotrpno zavijanje z očmi, jutranje slabosti in bolečine v želodcu (+ nepotrebne infuzije enoličnosti sebi, s katerimi me obdarjate)

hvala za razumevanje

zaslepljeni ali vprežni konji na domačih tleh

hiponotično bombardiranje z barvami od vsepovsod,
blisaknje fleša,
omamljanje z vonji poletja, ki nam ovijajo vratove:
magnolija, sandalovina, mandarina, bergamotka,
sladke fige, iris, temna čokolada,
zlati jantar, ki »magneti v mesečini in nas do vrtoglavosti vrtinči okrog mezinca«,
mošusno in pikantno dišimo
po »skrivnostnih nočeh, turkiznih Karibih, medenem soncu« ...
naši prepletajoči vonji se koncentrirajo v zadušljive oblake smoga,
silijo drug v drugega, nepooblaščeno vdirajo v naša intimna polja.
naučeno ohlajene besede, s katerimi si laskamo,
potrditve, naelektreni spogledi.
še misli bi si radi brali,
si jih sugerirali: iz-moje-glave-v-tvojo

in obratno;
mala zadoščenja za popoln nadzor.
vladavina in podjarmljanje sta naša dopoldansko-popoldanska hobija.
sredi utripajoče ulice,
ki spominja na karneval po slovensko,
se vprašam, koliko teh izbrano oblečenih ljudi,
ki vozijo oblinaste avtomobile z usnjenimi sedeži -
njihove avtomatizirane dresurne konjičke,
živijo v škatlično strukturiranih domkih
po skandinavskih dekorativnih zapovedih,
imajo ljubeče partnerje in otroke,
ki jim nekajkrat dnevno v telefon govorijo rahle in pitne povedi,
da ublažijo naporne delavnike ter za prvo silo pogasijo nervoze;
koliko le-teh kdaj pa kdaj ustavi korak,
spusti tipajoče natrenirane roke,
da se uležejo ob telesu,
zapre oči,
globoko vdihne in prisluhne muziki svojega telesa,
samemu sebi?
pomisli, kdo je, kje je in kam sploh gre?
kam si želi priti?
obnašamo se kot tajni agenti protiterorističnih organizacij,
sumničavi iščemo pasti,
odposlanci sistema,
nadišavljeni z raznimi harmoničnimi strupi,
ki nam meglijo razum.
programirani dirkalni konji,
v posmeh civilizaciji.

je dvom najhujši sovražnik okuženega sistema?

slekla bi si vse barve, s sebe zradirala vonje,
si izprala oči, ušesa, grlo in jezik,
da bi svoj pohod začela nanovo;
če bi le vedela, kje se pride do spiralnega stopnišča.
(* karnevalski hipodrom mi danes smrdi po izumrtju)

p.s.: po razmisleku, nažrta z mehiškimi dobrotami, zavijem v tisto ljubo trgovino,
ki diši po orientalskih kadilih, si kupim krasno asimetrično obleko mojih barv
in potešena dirkam dalje.

vzajemno napajanje

nesporno dejstvo: erotika se tesno brati z inteligentnostjo

ali

brez ene, ni druge - čutna šepavost

paralelno ljubimkanje

še v sanjah te ima kdo rad.
sreča te med pohajanji,
mogoče prav pred tisto prosojno izložbo trgovine,
skozi katero te srkajo vetrnični, slabo zbrisani
madeži čistila za steklo.
v sojih čežanasto rumenega sonca
se prelivajo, kakor tisto nekaj med ljudmi.
tam mimo pride,
previdno postoji za tabo,
močno vdihne,
da bi te z vohom zaznamoval.
noče,
da veš, da te ima rad.
noče,
da veš, da si njegov izposojen,
namišljen sogovornik preden zaspi.
misli, da s pogledom častiš
izložbene figure, ki jih
aranžerji dosledno menjajo
in naključnim sprehajalcem-gledalcem
uprizarjajo neme lutke.
ne ve, da se pred njimi ustavljaš
predvsem zaradi svetlobe,
ki se kopa v steklu
in sledi čistila, ostankov,
povednejših od kompozicij dovršenih figur.
ne ve, da se njegov obraz v steklu
med prelivajočim žarčenjem sveti kot v svilenih nogavicah
zloščen kovanec za en evro -
le ogljene oči sugerirajo prisotnost zla.
še v dežju, pod uniformirano sivim nebom se
sveti, kakor bakla trohnobne ureditve.
s plamenom oznanja upanje,
izgorevajoči centimetri lesa
pa so glasniki mladostniškega idealizma.
brez bakle je samo zasledovalec z odgriznjenim jezikom,
ki se jebe s transparentnostjo.

pa lahko noč

večerna stapljanja, voščene trepalnice mežikajo, zaspana trnuljčica z naramnicami iz trnja, izpuliti jih bo treba, enega za drugim, z zobmi, drugače ne bo šlo

namigovanja v najrazličnejših odtenkih večera, od temno modre, preko mračno zelene, do težko sive. v črno kapnimo mleko, da ne oslepimo. noči sladkane z akacijevim medom se priležejo kvečjemu enkrat tedensko, sled po lepljivo sladkem nasiti, dviguje želodec

od ravnodušnosti – skozi tunelsko privlačnost – suho nategovanje brez predornih svetilk ­– do SPOŠTOVANJA; šopek travniških nežnosti – potihem – naplavine neizgovorjenih besed

drzni zasanjano pravijo, da pogledi povejo vse

potem se usedejo v svoja vozila, ponavadi rdečih barv, še prej zapnejo zadrge, si mogoče popravijo elastiko na nogavicah, če jih kje žuli, se pripnejo z varnostnim pasom in kot upočasnjen črnobel film spolzijo v noč. divjajte varno, zašepetam, ko stasite mladenke žirafastih vratov zaplešejo. tam notri jim žvenketajo bajeslovni ritmi

au

zeleno, nujno potrebna gozdna ambientala, nedeljsko, namesto kumaričnih obkladkov za oči

kjer vdihneš brez slabe vesti in z dlanmi poljubiš raskavo hrastovo skorjo

če imaš srečo, te piči še kakšna matasta čebela, in to tako neusmiljeno, da se pik na gležnju razleze v nekajcentimetrsko oteklino. madež, podoben prvim znakom gangrene, opominja, da je brezskrbnost kočljiva namera, vsaj tako, kot samokolničarsko odvažanje stare šare

besede

Je nekdo, ki nočnim telesnim stikom reče resna muzika. Ni lepo, da širim njegove domiselne zamahljaje, a naj mi bo prizanešeno; ena ni nobena, še posebej v dežju porazgubljena.

Resna muzika: vizualno mokra slika, kot kapljično oko konja, ali naftno prelivajoča mehko erotična stanja, ki se skozi grlo pretakajo tja dol. Pogosto zagozdijo že v rokavnih pričakovanjih, se glinasto strdijo, odmrejo. Včasih razredčena s slino plujejo naprej, kot dotrajane, skrušene barkače po mrzlih morskih grabnih. Lovimo, četudi od ulova stežka preživimo. Le sempatja kdo utone.

sinestezije, brez zaporedij

Londonsko vreme, londonski občutki. Z odpeto army style puhovko s kapuco, skuštrana in rdečenosa od vetra, stopam po Crouch Endu. Zlizani pločniki mokrijo podplate škornjev, na prsih ter delno v rokavu puhovke, se greje nekaj tednov star črn koker španjel z imenom Dante. Zelo rad je vse noči cvilil in grizel televizijske, računalniške, telefonske in druge kable. Kakal je male bobke brez vonja, v tlakovani kuhinji pa imel svoj štab. Harry in Josh se nista kaj prida menila zanj, njuna mama še manj. Midva pa sva bila dobra prijatelja. Vzela sem ga s seboj v trgovino, na sprehode, kamorkoli, če le ni bilo treba z avtobusom, ali na podzemno. Najraje se je nosil v rdečem Hermes šalu iz kašmirja.

Jesenski Crouch End se mi je zajedel v spodnji del trebuha. Dež, hlad, dokomolčna osamljenost. Bel plašč iz umetnega krzna, Catherinini izbruhi, fotografsko-odvetniška naveza, ekstravaganca. Fensi trgovina pri vhodu v jedro okraja. Trgovina, kakršnih je pri nas še vedno zelo malo. Taka, kjer se dobi ročno izdelan nakit, second hand čevlji iz Japonske, razstavni kipci, slike, preproge, vzorčne D&G kavbojke, unikati po zelo znižanih cenah (včasih celo tvoje konfekcijske številke). Ekscentrična lastnica trgovine, s katero sva se spoprijateljili in mi je vedno postregla s šalico zelenega čaja, medtem ko je dokončevala kakšno usnjeno torbico, ali verižico; drobnarije, ki so očem nudile pašne platforme. Danteja sem morala imeti v naročju, ker je tla stražil njen kuža, boksarček, do ljudi prijazen, do pasjih kolegov pa malo manj. Potem knjigarna na glavni ulici, nasproti mestne hiše, pol antikvariat z načitanim poslovodjo z očali in v sivem brezrokavniku, ki nikakor ni znal uganiti izvora mojega naglasa. Pa naveličane natakarice v kavarni, kjer sem včasih listala po časopisih. In vse tiste nočne avtobusne vožnje, sprehodi po Highgate Woods, srečevanja, izgubljanja, iskanja ...

Dneve, kakršen je današnji, bi raje preživljala tam, z vsakodnevnimi epizodami melanholije v različnih variacijah, ki pestrijo življenje. Vonj po času, ko londonski popoldnevi brezverno tonejo v razvlečene, opolzke večere, se vsadi globoko v spominsko ploščo in votlo trka po njej v trebušni votlini, ko se mu zahoče.

Tam toliko vsega čaka nate za vsakim vogalom, prav nate (če verjameš).

nega skalpa

pri učni uri gospodinjstva
v OŠ
nam je učiteljica povedala,
da si je treba enkrat dnevno
temeljito prečesati lase
z grabljastim glavnikom
- poživiti skalp -
zaradi prekrvavitve.
če imaš zelo veliko las
so glavniki neuporabni.
krtače in razredčene grablje
z deset, dvanajst zobmi edino,
da ne potrgajo gošče.
pakistanske ženske si namesto grabljenja privoščijo
oljne masaže lasišča;
olivno je najboljše,
učinkovito pa tudi mandljevo,
orehovo, če ni drugega,
uporabijo kar baby olje.
v drobnih curkih
ga vliješ na tilnik
nagneš glavo naprej
in pustiš
da se razlije od spodaj počez,
skozi razvejane lasne kanale
lobanjskega svoda.
natančno vtiraš,
posvetiš se vsakemu milimetru kože.
gladenje posebno godi ob ušesih
in na vrhu čela.
hladilni občutek,
ki po hrbtenici požene
gomazeče mravljince,
balzamično poživlja,
da si velja zapomniti
celo kakšno v graben odtekajočo
avgustovsko sredo.

Starejša ženska s sivimi lasmi, kakršne nosijo vse, ko se predajo ustroju časa, sključenih ramen in trtnega obraza. Njena gubasta dlan, prepredena z vijoličnomodrimi žilami, se oklepa nizke palice, ki ji pomaga hoditi. Sedi na dvoriščni klopci. Prisede njena snaha, mogoče negovalka. Opaziti je, da bi jo rada kratkočasila, nežno se ji nasmiha. Nič. Sivolaska se ne zgane. Gleda pridno vzpenjajoče sadike hrušk. Tanek obraz je spokojen. Čez čas vstane, se opre na palico in se z njo počasi prebije do ceste. Premišljena hoja, kot izdelana koreografija. Trhlim korakom, ki so vendarle privzdignjeno odločni, sledijo zamahi z levico na hrbtnem križu; po vsakem počije. Na želenem mestu postoji, nikamor ne pogleda, se zasuče in gre za hišo. Mislim, da je to čisto vse, kar potrebuje. Teh nekaj korakov in navzočnost rasti.

ta molk je neznosen

»Petek.

V »Shajališču železničarjev.« Moj vlak odpelje čez dvajset minut. Gramofon. Močan vtis dogodivščine.

Sobota.

Anny pride in mi mi odpre v črni obleki. Razumljivo, da mi ne da roke in da me ne pozdravi. Desno roko sem obdržal v žepu svojega površnika. Da bi se iznebila vseh formalnosti, pravi s kujavim glasom in zelo hitro:
»Vstopi in sedi, kamor hočeš, razen na naslanjač pri oknu.«
To je ona, to je zares ona. Poveša roke, obraz ima čemeren, tak, kakršen ji je nekoč dajal videz majhne deklice v nerodnih letih. Zdaj pa ni več podobna majhni deklici. Debela je in ima močne prsi.
Zapre vrata in zamišljeno govori sama sebi:
»Ne vem, ali naj sedem na posteljo ...«
Nazadnje sede na nekak zaboj, pokrit s preprogo. Njena hoja ni več ista: premika se z nekakšno veličastno okornostjo, pa vendar ne brez nekake ljubkosti: videti je, da je nekoliko v zadregi zaradi svoje pričenjajoče se debelosti. In vendar je kljub vsemu to zares ona, to je Anny.
Anny plane v smeh.
»Zakaj se smeješ?«
Ne odgovori takoj, kakor je to njena navada, obraz ji postane tak, kot da se hoče pričkati.
»Povej, zakaj?«
»Zaradi tega širokega nasmeha, ki ga razkazuješ, odkar si vstopil. Podoben si očetu, ki je pravkar omožil hčer. Slišiš, nikar ne stoj. Odloži površnik in sedi. Da, tu, če hočeš.«
Nekaj časa molčiva, in Anny ne poskuša pretrgati tega molka. Kako je ta soba gola! Nekoč je Anny jemala na vsa svoja potovanja velikanski kovček, poln šalov, turbanov, čipkastih rut, japonskih mask, slikanic. Komaj je prišla v kak hotel – in čeprav je nameravala ostati v njem samo eno noč – je bila njena prva skrb, da je odprla ta kovček in vzela iz njega vse svoje bogastvo, ga obesila na stene, na svetilke, ga razložila po mizah in po tleh, držeč se pri tem nekega spremenljivega in zapletenga reda; v manj kakor pol ure je najbolj vsakdanja soba dobila težak in čuten, skoraj neznosen osebni značaj. Morebiti se je kovček izgubil, mogoče je ostal v garderobi na kolodvoru ... Ta mrzla soba, katere vrata se napol odpirajo v kabinet s toaleto, ima na sebi nekaj mračnega. Podobna je moji sobi v Bouvillu, le da je razkošnjejša in bolj žalostna.
Anny se še smeje. Prav dobro poznam ta drobni, zelo visoki in nekoliko nosljajoči smeh.
»Oh, nisi se spremenil. Kaj pa iščeš s tem prestrašenim obrazom?«
Smehlja se, vendar me njen pogled preiskuje s skoraj sovražno radovednostjo.
»Mislil sem samo, da ta soba ni videti taka, kakor da ti stanuješ v nji.«
»Se ti zdi?« vpraša neodločno.
Spet molk. Zdaj sedi na postelji, zelo bleda v svoji črni obleki. Ni si ostrigla las. Še zmeraj me gleda z mirnim izrazom in malo vzdiguje obrvi. Torej mi nima ničesar povedati? Zakaj mi je pisala, naj pridem? Ta molk je neznosen.
Nenadoma boječe pravim:
»Zadovoljen sem, da te vidim.«
Zadnja beseda se mi zatakne v grlu; če je to vse, kar mi pride na misel, je bolje, da molčim. Gotovo se bo jezila. Pričakoval sem, da bo prva četrt ure mučna. Kadar sem nekoč znova zagledal Anny, čeprav se nisva videla le štiriindvajset ur, ali pa morda zjutraj, ko sem se prebudil, nisem znal nikoli najti besed, ki jih je pričakovala, tistih, ki bi se ujemale z njeno obleko, s časom, z zadnjimi besedami, ki sva jih spregovorila prejšnji večer. Kaj neki hoče? Tega ne morem uganiti.«
~ Sartre, Gnus


74 let kasneje so srečanja skoraj enaka. Tujci smo si, ker se pod pretvezo svojosti zapenjamo v plašče odtujevanj.



nedelja.

dnevna svetloba v barvi jajčnega beljaka proseva skozi lesene roletne reže. šel je na wc. stuširano vetroven z mehkimi usti apetitno obdeluje hruško. na postelji s stegni naredi raznožko; skakanje čez kozo (ali dvignjena kolena ležeče ženske, ki ne ve, kaj naj, zato leži in si na prste navija lase).
-bi eno? jabolko, breskev, kaj drugega? mogoče kavo, gospodična?
ne ve, kaj bi, se je treba že odločiti?!
+a je dobra? se nanaša na hruško
-ja.
+koliko je ura?
oba pogledata na nočno omarico. skoraj deset. to še pol enajstih ni. izmakne kolena, spne lase in se nasloni na mehka posteljna ramena. kaj naj reče? kako se počuti? navodila za obnašanje, prosim ... does anybody care?!
ta molk je neznosen, se jima mota okrog malih možganov, ko daleč proč lačni krokodilji gobci požirajo obrežni zrak.
-nekam čemerni se mi zdite, gospodična.
kisel polnasmeh.
+ti pa si pravi komedijant.
zberimo se in uredimo. valjanja v dvoje so za zaljubljene.
zajtrk za kuhinjsko mizo. tiptop postrežba. resnobnica bi se bolje znašla na njegovem vrtu, čepe med sivko in rukolo. in maline uspevajo. dva psa prijateljujeta na sosedovem balkonu. mali in veliki brat, watching us, watching them ...
gentlemanstvo še ni izumrlo. častna beseda. dami s tango obrazom se odpre avtomobilska vrata, preden sede vanj. vožnja v lepo, zračnejše, cvetlično. zeleno, listnato, smaragdno. redkobesednost, če dobro pomisliš, je užitnejša od mašilnega posiljevanja z onesnaženimi nepotrebnostmi. zakaj nas obseda ta prekleta reciklaža minulega? sami sebi dolgočasni, pa kar sejemo. njamnjam, tadva bosta sita. on nekaj o feng šui ureditvi, ki je prehitela preproste staroselce. trendovska njuejdžerska filozofija. drago drago drago. »feng šui za kakovost življenja,« so oglaševali. se reče feng šui, ali feng šu?
-tudi tvoje obleke so usklajene. to je feng šui. se mu zdi.
+podzavestno, ljubiteljsko. drobtinice za simbiotična jutra. kombinacije barv z razpoloženji (razpo-lovljeno+že-lje-nje), obveznostmi ...
-saj.
+mhm.
obremenjevanje s tem, kaj kdo hoče slišati, kdaj in kako, je nesmiselno. sobitje si samo utira umetnostno neumetnostne poti. zaganjanje v neznano, prostih udov v temo. nekoč bomo sešteli vse modrice, magično število z nožem vdolbli v vlažna drevesa in stopili čez sosedove hudourniške pregrade.

>dotik:ovalec<

vmesno vmesna

večkratna spoznavanja ob rilke žganini v polmraku, s tindersticksi, oreščki in prstnimi blazinicami, ki se v soju ulične svetilke dotikajo subtilno, da bi kar zajokala, bi morda razkadili kakšno vmesnost / ali zelenjavni razgledi s stražnih stolpov

morda

če ne drugače, mi bo žižek razodel kakšno šansonsko, in drugi. penasta strast : meditativno potapljanje. dvoje inspiracij. sojino zrno v tišini. sprejmanja vase, zase

tamponske pregrehe

bližina in toplina kot voščena zobna nitka. instant žaloljubje

ČAV ČAV, še na jeziku.

r i b i č k a

15:44, dežuje in temno je,
kakor da bi se dan s toplo deko ovijal v planinski večer
naslonjena na steno iz pisanih bonbonov
ki se z izmeničnimi kopelmi vroče-hladnih slutenj
mojega hrbtnega hrama
topijo eden za drugim
pokajo
čokolada mezi po koži
ko v nalivu muzike lovim tvoj
glas
se ribe v dežju držijo bridkega dna?
bom trnek namočila še globlje
skozi okno
mogoče ze zapiči vate tam spodaj
med ozelenelimi kamenčki
radijskih valov
na kolenih gugam feov desperado tonic water
premehurčkast za današnji petek
zebe v jezik
igličasto izkristaliziran
na fotki zadaj avtor akutno zapeljiv
da se ni potikal po namočenem sadovnjaku?
za zaprtimi usti med zobmi skoraj gotovo skriva
jabolčni pecelj, dva
vaba za ribičke
spremna beseda njegovega denisa
ni niti malo sadovnjaška
preden bi denis, katerekoli matere že,
dobil prost vstop v raj,
bi moral vsaj tri tedne trenirati
zalivanje sadja
ob tem se vprašam,
kakšna riba si -
ostrozob
trgaš modrce?
z mrzlim USB ključem
na katerem še vedno nič ni,
drsim po spodnji ustnici
brezbeseden kovinski okus
vabi na sprehod v dežju

tam zgoraj je vse drugače

ko j. postreže večerne goste (*ni nujno, da so zadnji) in b. pomolze vse ovce; pomagam mu, v visoke sodčke točim vodo, da si gospodične ovce potešijo žejo, ko oddajo svoj prispevek, reče mi: če vidiš kakšno podgano, me pokliči - debelo pogledam - pravi: ja, v sode pridejo pit, potem ne morejo ven in crknejo na dnu - pomislim: no, če kakšno vidim, bom kričala, ti pa še slišal ne boš, ker imaš na ušesih slušalke in molzeš v ritmu kakšnega cavea ... ko opravimo torej, se z rdečim džipom odpeljemo na večerno kopanje. skoraj sami smo. rečna struga mirna, voda zrcalno bistra. po kosmatih, spolzkih kamenčkih previdno stopam globlje. v kurjo polt se mi zaletavajo majhne ribice, šivankasto grizejo in kakšna zmatrana čebela prileti mimo, komajda še križari, dan jo je izžel; kdo ve, kje vse se je že potikala. par zavojev semintja. ko plavam na trebuhu, žabico, mi stopala vedno kukajo iz vode. iz ptičje perspektive verjetno izgledam kot helikopter, ki se potaplja. stopala namesto propelerja. zrak je mehak, prefinjeno boža naježeno kožo. zvečer se ne poležava po obrežju, vsaj v troje ne, zato gremo v kamp na pijačo. midve belo vino, on pivo. tam možakar z dreadi. b. pove, da s partnerko večkrat prideta in cel kup otrok imata. j. je všeč ta ženska, ko se gola sprehaja ob vodi, otroci ji sledijo kot mali medvedki, po velikosti, turistični vlakec. prisede mlajši moški in se mi predstavi. oni se že poznajo. prodorno me gleda, kot da bi morala kaj vprašati. naprej se pogovarjam z j., on gre, odkoder je prišel. povesta mi, da je zanimiv tip, ki dela mozaike. kakšne mozaike? mozaike pač. različne, ni slabo, sta že videla. dobil je naročilo za mozaično izdelavo plavalnega bazena nekje v portorožu. ni kar tako / a tako. samske punce je treba spoznavati s tipi, ki niso kar tako. nobenega vtisa ni pustil, nisem pustila. tako pač je. že vemo, kdaj se splača. in tipi, ki si temne lase svetlijo s peroksidom, me ne zanimajo, četudi delajo mozaike. popijemo, se razgledamo. odidemo. b. prehitro vozi. že res, da ovinke v hrib pozna skoraj miže, a vseeno. če bi se srečali z nekom, ki jih prav tako dobro pozna, bi družno zgrmeli v prepad. neka trda muzika, močan vokal. zelo naglas. vprašam, kaj to je. b. pove, ne slišim. j. pove, si ne zapomnim. vino me mehča, dovzetna za marsikaj. sedim zadaj, veter mi mrši lase, z glavo ponazarjam doživljanje melodije. zdaj bi se še hitreje vozila. pojem. obrisi dreves, mimo katerih drvimo, kot dolge, tanke, senčnate rogovile. hlastajo po ljudeh in jih pohrustajo za rani zajtrk, namazane s smolo. še dobro, da smo v avtu. b. gre kar spat. zgodaj vstajata, ob 6-ih. midve še ne. o ne. pred brunarico je veselica. nek bohinjec in njegova ženska z glasbeno skrinjico. celo mikrofon ima. vpraša me, če sem trebušna plesalka. samo zaradi krila, ki je orientalsko. vesna od katalene je tudi vedela. ni niti vprašala. veder bohinjec je navdušen. že išče kakšen komad zame. ojoj. j. navija z njim: ja, pleši. najprej bi še kaj popila. bolj gledam to njegovo glasbeno skrinjico, bolj se mi zdi, da s seboj pravzaprav nosi navaden lesen kovček, v katerega sta vgrajena zvočnika, notri pa je skrit mini disk predvajalnik. nalašč ga razkrinkam. ja in? veselo pa je. muzika porazna. nek stari pop, melodije morja in sonca. ne neha, išče. ima kaj orientalskega, sigurno ima. počasi obupuje, zato me zavrti na neko narodno. juhej, opadropapa. kako je nam lepo! prešerni vriski odmevajo po malem zaselku, le še učiteljica vida manjka. njegova gospa pleše z neko drugo gospo, ta potem še z rudijem, ki nas žalosten opazuje za drugo mizo. ko pleše, se smeji. j. gre na stranišče, izogne se, ker ob plesu ni sproščena. orientalskih ritmov ni, nekaj vendarle odmigam, za vzorec. brezveze. bohinjec je pregloboko pogledal v kozarec, bo ženska vozila nazaj v dolino. komplimentira moje oči, kar naenkrat je vse krasno. superlativi. midve sva že zaspani. dovolj je bilo. pobašeta šila in kopita, pogasimo. konec. kurc pa taka veselica, bi rekel mornar.

zvijanja

- - -

zatohlopredmenstrualnopričakovanje
neoplojena dušegrejka
priteciopraviizgini
da bom snažna
prostostna livada

ležem v vročo kopel
zunaj bledo sonce sesa mokra dvorišča
srka kapljice z oblin bingljajočih paradižnikov

sivka pomirja
in še malim bogovom je seksi

mangotoaletnipapir
mangomilo
mangomaskazalase
herbalnazobnapasta

očiščevanje pospešuje krvni obtok

dišati si

še prej mižati

blažogorevcpiše:
»in zvil sem se,
(da bi mi bilo bolj toplo),
s koleni, stisnjenimi na prsa tja pod brado,
pa sem še mislil,
da bi bilo dobro,
če bi imel poleg sebe kakšno babo,
tak zimski model,
debelo in mehko,
toplo,
ki bi dišala po kuhinji,
(mogoče po joti ali segedin golažu),
in topla bi bila, zelo topla, vroča,
da bi bile kapljice potu na koži pod velikimi
povešenimi joški,
pa sem še razmišljal o tem
in že sem se pogreznil v temen, črn sen«

ena priljudnejših zimskih pravljic
za deževnosončen poletni popoldan

mokre lase nekajkrat stisneš
odspodajnavzgor
pomoč definiranju kodrov
ki se najlepše sušijo na zraku
suhe potem počešeš s prsti
- krtače in glavniki znajo pokazati zobe
razcefrajo naravno obliko -
in si ovčje volnen
s spuščenimi je vroče za ušesi
ter dovoljeno pohlevno gledati

v lase zavita nedolžnost

in čajčki
za rahljanje
napetosti

- - -