absolute seduction

je nekdo, ki ga še ne poznam. in je poslikana kupola nad posteljo, v kateri počivajo klobučaste ideologije, a ne nad mojo. so maline v žepih njegovih hlač, rdeče kot šminka, s katero si včasih skrbno namažem ustnice, se sprehodim iz kopalnice v spalnico, pogledam v ogledalo, če sem kaj drugačna, potem jo papirnati robec zbriše. tistih osvežilnih nimam, s kakršnimi ličila odstranjujejo maskerji. tistih, ki so mehki kot krpice za brisanje ritk dojenčkov in dišijo po kamilicah. in vlažni so. navaden robec jih surovo zdrgne, da so bledo lila. videti so zlizane, zgrizljane. pa niso. samo šminke ni več. je profanost, ki se ne ozira skozi okno in je limonin mehurčkast sok, ki reže.

tiranija

na okenski polici zvoni mobitel
zlajnana melodija
jo je res sama nastavila?

ime ki kliče, je ne zanima
njegov glas je gumijast, ne paše mu
povedati nima nič, razen da mu je vroče
mandel + caramel lip-balm na mizi
ustnice pa že dolgo nepoljubljene
čarobni svinčnik riše sam
skoraj mrzla kava z okusom po gardenijah

sporazumevalno ropotalo še kar kašlja
ziblje se kot melonin krajec na vzbokli dlani
stopnjujoča sirena iuiuiu
klicateljeva živčnost prasketa pod njenim stolom
zlobna čaka, če se bo iz displaya pokadilo
od jeze, nemoči
ena : nič da se bo
enkrat se mora

migetalo omaga
apno pogašeno
mir in
brenčanje mušjih kril v zavesnem labirintu

z lasmi spetimi v figo
- nekaj kodrov uporniško
štrli po svoje
v temi svojo goloto
prislanja na mrzel okvir vrat

s sapo in namišljenim prsnim mlekom
za seboj pušča sledi
po lakiranih podbojih

p o r o č i l o

ohlajene plastenke vode
jabolko-guava-breskev
trobentanje sopare skozi levo uho
nasloniti se na utripajoče podobnosti
lahkovernost kot črvivi grehi
koliko napihnjenosti
za vnaprej zrežiran trenutek
odstrižen kot premehek noht
čakanje na novo shrambo
za torbe
da se ne bojo prašile
na tleh
z barvastimi ščipalkami
rdeče-modre-rumene-in-bele
obešam spodnjice
češnje čipke tigri valovi
vsakih nekaj
in še drugačne tudi
namesto jutranjih medalj
za bronaste rituale
ponavljanja
zvečer zarjavele
grenki vročinski izpuščaji
kapljičasta prha
znucane brisače
na postelji rjuha
lanena prešita
nožni prsti se muckajo
levi z desnimi
znoči se samo zunaj
v telesu gori

Tribute to Von Trier

Njegova brezkompromisnost me zadane v skrajni rob desne hemisfere. Svinčenost, ki spremlja njegove filme, je izvenmaternična, v gledalcu vzkali v nezaščitenem teritoriju. Včeraj sem si privoščila Lom valov, ne bom komentirala. Kar je dovolj močno, je neprekosljivo; besedni cirkus, ki naj bi razlagal, je nebiten. Ravnokar sem Trierov krog (zazdaj) sklenila z Medeo. Občudujem ga. Z zadnjimi nekaj fičniki, ki se mi valjajo po torbah, bi ga peljala na citrusov sladoled, nekam k vodi.

Krapje jezero

Kolesarski izlet v Preddvor. Trikrat me je napral dež. Kondicija na psu - razdalja (iz Kr.) je komajda vredna omembe. V jezeru živijo skoraj polmetrski krapi, s katerimi se ne bi rada spogledovala pod vodo, pogumnejša možakarja: »Ej, punca, midva mava dva oreng kavlja, prid sem!« pa sta neobremenjeno telovadila med njimi. Ne vem točno, čemu naj bi mi služila njuna kavlja, ampak ok, ne bodimo pikolovski. Na drugi strani jezera mir, nikogar, sedem na lesen pomol, gledam race, namakam noge. Pridruži se lokalni stric, ki se v njem vsak dan osveži. Odloži svoje obleke in plava kroginkrog kotanje. Pravi, da voda ni tako umazana, kot izgleda. Spet se ulije, kar njega ne ustavi, rad se »friša«, mene debele kaplje preženejo na hotelsko teraso, pod streho, kjer mi žejo gasi coca cola light v, vsaj zame, novi embalaži; cela steklenička je zavita v belo ogrinjalo. Natakarica in receptorka hranita race. Okrog jezera se nekam sumljivo sprehaja blondinec, ki ogleduje tudi kupček osebnih reči lokalnega plavalca, ki je daleč proč od pomola. Mislim, da ni imel česa ukrasti, če bi, se verjetno ne bi obotavljal. Povsod jih mrgoli! Krasno. Nič, kar po glavni cesti odbicikliram nazaj, muhe ob vaških, sicer prijetnejših poteh, so zelo nadležne. Jutri verjetno še vstati ne bom mogla, pojutrišnjem mogoče šibnem kam drugam. Občevanje z vetrom me med gonjenjem že od nekdaj privablja.

sold out

Dovolj je že, da trikrat preberem njegovo ime. Zveni superegoistično. Če ga malo premečeš, sestavljanke zmikavtske, iz njega dobiš nekaj besed, ki bi lahko označevale različne artikle:

- u r o t v i f (pa kaj, če kakšno črko izpustim, ga ne bo koža nič manj srebela): mazilo proti nočnim skokom čez prepad, v prazno

- i v f u t o t a r: obliž za rane po nerodnem britju ženskih nog

- r a t o v u t i: namaz za na kruh, ki se ga sme jesti samo en dan v tednu, sicer zboliš za boleznijo, ki se ji reče stremenje v bele stene ali ambicioznost brez meja

Raje ne grem, kamor me tako prekleto vleče. Ne bi rada fasala še živčne tresavice. In nova odločitev, čisto sveža, če slučajno bereš: če se od oktobra naprej srečava kje v bližini Maxija; ja, v pletene košarice bom nabirala znanje ~ bolje zdaj, kot nikoli, si bom čez oči potegnila mavrico, da mi zaslepi pogled.

Tudi če ne ...

P.S. Če mavrice ne bo, si bom pod obleko slekla kavbojke in z njimi po parkirišču zaplesala tango, da se ti bo zvrtelo v glavi. Potem jih bom za spomin na srečanje razobesila čez vrata NLB in jih okrasila s posušenimi deteljicami iz herbarija kakšnega osnovnošolca.

>>> preslikan mož <<<

gre
mimo svojega nažaganega
okvira

uide si

od zunaj
se bolje vidi

in preceni
situacijo

če si ne bi bil všeč
bi stopil
nazaj

vase

* * *

rad pohaja
brez uzde
pod rdečimi
strehami

Mahagony Soul

Muzika za mahagonijev začetek dneva.
THE album za vroče dni.
Moj najljubši komad je The Ingredients of Love, ki ga Angie odpoje skupaj z Musiqom.
Krasna uvertura v sobotni dan, ki ga bom odsedela za računalnikom, ponoči je namreč, končno! - kljub zagonetni suši, v sadovnjaku vzcvetelo nekaj romanesknih idej.
In vsak dan si bom zjutraj vzela vsaj 15 min. za raztezanje, z zakrnelo hrbtenico sem lena in cunjasta. Z veseljem bi hodila na kakšno jutranjo jogo, a poleti vse počiva ...

V zebrasti obleki, ki se ji prilega kot koža iz poliestra, je sedela na robu pristaniščnega pomola. Stopala, obuta v preproste bele japonke, so visela čez rob in igrivo migala. Opazovala je svoje nožne prste, tanke, gibke kačice in oponašala galebje krike, skoraj neslišno, da ne bi motila vodnega živeža. V daljavi zahrope okorna ladja, ki na hrbtu prenaša pretežek tovor. Sopiha kot trohnobna jetičnica. Stopala se umirjajo, kot tudi dihanje ženske, ki sedi na robu. Leva japonka ji zdrsi mimo prstov. Čmokne v morje. Podplat iz plute zapluje po srebrnkasti gladini, ki se pod luno oljnato svetlika. Prelivajoči ornamenti, madeži plovbnega goriva, jo objamejo kakor veter med ljubljenjem na odprtem objame peruti bele jadrnice. Na silikonskih valovih se ziblje ter se lahkomiselno oddaljuje od pomolne stene. Ženska sezuje desno japonko, jo skrbno položi na kaméni steber za privezovanje ladij in bosa zaplava z žvižgajočim severnikom.

Kuba

Že dolgo si želim obiskati Kubo. Barve, salsa na ulicah, tisti krasni starinski avtomobili. Živopisen narod in kultura, kaos. Čarobne plaže, ljubka mesteca, malo komplicirano je potovati po otoku, slabe prometne veze, ne bi se nalepila v Havano. Vredno je pohiteti z obiskom, svetujejo tisti, ki so se je že naužili, Castrova politika je pač magnet za turiste. Ko je Branko tam gostoval z Betontancom, mislim da, nam je pripovedoval štorije o tamkajšnjem varčevanju; gledališke garderobe npr., z lučkami okrog ogledal ... Pred predstavo, v fazi oblačenja in ličenja, je garderobe obiskala gospa z usnjeno aktovko okrog ramen, iz katere je skrbno izvlekla eno samo žarnico in jo privila k ogledalu, eno samo. Po koncu predstave je spet prišla, jo odvila, skrbno zložila nazaj v torbo in odšla. Potem njihovi časopisi, samo notranje novice, dogajanje izven kubanskih meja se jih ne tiče. Prazne police v trgovinah, vendar moraš kot potencialni kupec pri vhodu odložiti svojo torbo na temu namenjeno polico, da ne bi slučajno kradel ... In res so ulice polne teh frajerskih vozil mavričnih barv, pravi. Prav rada bi šla. Someday, somehow ...

*watch*

prevroče za seks?

Moj povšter diši po gelu za umivanje obraza s sadnimi kislinami in kremi s pšeničnimi proteini in vitamini od A-Ž. Lena sem, za nobeno rabo. Mornar pravi, da je prevroče za seks, ... is it? Danes bi se mi prilegel, en tak pasivno-egoističen, samo ležala bi, se nastavljala iz različnih kotov in tulila kot volkulja. Tri gospode bi angažirala (2 + gospodično mogoče), da bi se mi intenzivno posvečali, ko bi me ugodje, tisto težko, ki zasiči čutila, razum ter zaslepi, tisto, ki te kot macola užge po sencih, kljuva in kljuva, dokler v curkih ne iztečeš.
V pon. sva s prijateljico v čudovitem okolju Šobca srkali ledeno kavo in ležerno proslavljali. Pravi, da sta se z njenim snemala med seksom in da bi težko posnela tršo komedijo. Da se ni mogla nehati smejati, kar verjetno je problem, če se zavedaš, kaj počneš – torej popolnoma priseben, potem ju je malo potegnilo, a rezultat je vendarle komičen. In midve, ki veva vse, razpredava zakaj in kako ... Kaj je sploh poanta tega, je tako super sebe gledati potem? Vznemirja? Malo že. Nedvomno mora biti snemanje, če se ga lotiš, podkrepljeno z dobršno mero svinjskega počutja, dirrrtier the better, perverzije dobrodošle; da se zakuriš, ko gledaš. Ljubljenje, ki tako paše, je za gledalca brezvezno, četudi si akter sam.
Grem na še eno čokoladno školjko, nesramno slastne so; mogoče potešijo lakoto ;).

okus svežine, ki traja

lubenični sorbet (po filingu):

~ lubenica, kolikor jo imate; če se vam da, odstranite peške, mene ne motijo
~ malo ingverja; če nimate korenine, bo v redu tudi začimbni prašek
~ limonin sok; sveže iztisnjen
~ vejica mete
~ čisto malo cimeta

vse skupaj v mešalec, primerno ohladimo in voila!

+ zelo lepo diši

*povzeto po različnih receptih

Some poetry

Upam, da se Sylvia ne bi jezila, da si jo delimo.

It's just because I'm feelin' it deeply.



"TEKMEC

Če bi se luna smehljala, bi me spominjala nate.
Enak vtis zapuščaš
nečesa prelestnega, a uničujočega.
Oba si na veliko sposojata svetlobo.
Njena zevajoča usta žalujejo nad svetom;
tvoja so neprizadeta

in že za prvi dar vse spremeniš v kamen.
Zbudim se v mavzoleju; tu si,
bobnaš s prsti po marmorni mizi, iščeš cigarete,
zloben kakor ženska, a manj napet,
in umiraš od želje, da bi rekel kaj
neodgovorljivega.

Tudi luna ponižuje svoje podanike,
a je podnevi smešna.
Tvoja nezadovoljstva, po drugi strani,
prihajajo skoz režo za pošto z ljubečo točnostjo,
bela in prazna, polzeča v širino kakor
ogljikov monoksid.


Ni dneva brez vesti od tebe,
ki ta hip morda pohajaš po Afriki, a misliš name."

* iz pesniške zbirke Sylvie Plath (Založba Mladinska knjiga, 1992, prevod Miha Avanzo)

najlepše darilo :)

Happy Birthday To Me

Same sedmice, 17. 07. 1979. 27.let. Magično število, izpolnitev. We'll see ...

lepa noč je

Namesto da bi pisala roman (napisanih šele 19. strani).

Joyce.
»Ustnice so se razpirale v širokem veselju. Kakšna sprememba od prvega pisma. Zanima me, ali je to sama »pišeš«. Dela se užaljena: dekle iz spodobne družine kakor jaz, ugleden značaj. Lahko bi se dobila kako nedeljo po rožnem vencu. Lepa hvala: jaz ne bom. Običajna ljubezenska praksa. Potem tekanje okoli vogalov. Enako zanič kakor kak prepir z Molly. Cigara ima hladilen učinek. Narkotičen. Prihodnjič pojdem še dalj. Poredni deček: kaznovala: boji se besed, seveda. Surovo, zakaj ne? Vsaj poskusiti. Vsakokrat malo.«

Skozi okno mi piha pod modrovijoličasto krilo, ki mi ga je lani Jana sešila za rojstni dan. Enkrat samkrat sem ga oblekla. Danes drugič. Tako snažno sem si dišala po jutranji prhi, po vijolicah, da sem si rekla: »Danes sem lahko bolj nobel.« Ko mi je darilo izročila v lični vrečki, pod sitarsko hišo sva stali, sva se okorno poljubili, ker sem bila na tedenski očiščevalni Madal Bal dieti (tretji, mogoče četrti dan – ne ravno jagoden zadah).
»Zelo lepo, hvala,« sem rekla.
»Ti je všeč, res?« vpraša, da se bolje razumeva.
»Mhm, res.«
Potem enkrat sem razparala belo čipko, ki jo je našila tam spodaj. Folklora. Levim se, danes nad koleni. Prehitra porjavitev. Rada si domišljam, da hitro in lepo porjavim, kar je čista neresnica. Moja koža je smešno dojenčkasta, občutljiva. Pozimi imam rdeč nos, kot kakšna pijanka, poleti me sonce zapeče, da sem kot paradižnik-semafor sredi polja. Čez opekline se mi zaraste reliefna skorjica, precej bizarno. Lušim se tudi pod popkom (po obrazu sem se že 1. dan po vrnitvi iz Grčije).

Vonj po razmočenem asfaltu skozi zaveso. Scalo je, ne prav dolgo. Ne vem, ali mi vonj po mokrem diši, ali ne.

*Ob tipkovnici na široko razprt zemljevid londonskega undergrounda, kot da mi bo pokazal, kako se piše roman.

Najlepše zaljubljenosti so neuresničljive. Krhkost, ki jim počiva pod prsmi, žejne jezike boža opojneje od bistrega soka iz črnega ribeza, aronije. Iluzije nadnaravnih razsežnosti, vsa ta umišljena lepota ohrani sedež v VIP loži našega spomina. Objekti, ki jih krancljamo z njimi, zdržijo tudi brez vode, v temi. Kako nizkotno bi bilo, če bi ga namesto Pozejdon imenovala npr. moški s sumljivim zadahom! Ali pa tisti, ki mu nogavice smrdijo po konjski salami. Mogoče je prostor za stopala pod sopotnikovim sedežem njegovega avtomobila vedno nastlan s praznimi pločevinkami odurnih pijač, olupki od banan in celo kakšnimi kartonastimi škatlami od pizz. (vem, da ni, pa vendar, lahko bi bil) Mogoče si po veliki potrebi slabo obriše razžarjeni krater in kodrlajsaste sledi potem mirno nosi na sebi ves dan. Nohtov ne grize. Ko čajne vrečke odslužijo svoje v skodelicah, iz katerih pije, jih najbrž ne pušča na mizah, v koritih, kaj vem, kje vse. Mogoče na straniščih za seboj ne pušča dvignjenega pokrova. Prav lahko, da preveč papricirano kuha; verjamem, da je vseeno okusno in da kuha rad. Skoraj prepričana sem, da zna biti sam, da pogosto zre v temno morje in se vpraša, kje točno se konča. Mogoče ga je med plavanjem v zelo globoki vodi kdaj strah, da ga po trebuhu ne bi oplazil hrbet kita, ali morskega psa. Kolikokrat na dan pomisli na seks? Sem že kdaj odigrala vlogo kakšne štoparke, sadjarke s sladkimi melonami, mogoče oskrbnice hribovske koče, v kateri je prenočil v hudem neurju, v njegovih erotičnih fantazijah? Malo sem zašla. To niso več hibe, ki z banalnostmi vdirajo v domišljijske svetove. Karkoli od tega in dosti drugega, me na njem ne bi motilo, težko bi se pa sprijaznila, če se rad kopa v obleganih letoviščih, če je zagrizen ljubitelj hokeja, ali formule 1, in če bi se želel poročiti pred tristoglavo množico radovednežev (pa ne, da napletam tako fanatične utvare, zgolj preblisk, nasedel ob skalni obali).

Njena perspektiva mi diši.

POZEJDON

Zleknjen na zofi, ležerno daje post festum navodila; vedno premišljeno - če mu ni prišlo že v kri, da izzvenijo nepretenciozno, lahen pingpong. On v vlogi loparčka, ostali so žogice, ki jih premeteno, natančno razpošilja po namiznih poljih.
Z rojem čebel v želodcu stopim predenj, dejstvo, da moram za začetek pomenka izgovoriti njegovo ime, se mi kot orjaški črmrlj zaletava v grlu.
»Q, jutri dopoldan me ne bo, nekaj važnega imam v Ljubljani, samo, da veš,« rečem rahlo upognjena, stoje nad njim, čutim, da ga požiram z očmi, ne ubogajo me.
Cinično strmi vanje, magnetno me vleče nase. V prostoru nekaj žogic, opazovanje je pomemben del njihove službe (iz belih, enoličnih krogel se dnevno transformirajo v različne človeške in nečloveške oblike). S prsti v žepu se uščipnem za desni bok, da bi bolečina preprečila hipnozo, ki jo nehote izvaja nad mano. Začutim, da pleševa stiliziran, zračen ples. Z očmi me vodi, približuje k sebi in potiska proč v počasnem posnetku, da čutim vsak igriv, penasti val, ki ga nosi k njegovi skalni obali. Zvit je in razgiban, poln koralnih zalivčkov in nevarnih čeri.
»In, imaš kakšno zamenjavo?« vpraša.
Gledam njegove ustnice, ki se medtem ko govori komajda odpirajo. Glas, ki prihaja skoznje, je ... pozejdonski.
Zberi se, se ščipam. Ne, ne smeš se uleči k obali. Nikakor ne, mi dopoveduje notranji glas.
Kot da bi slutil, da me mika v njegov pristan, se sunkovito dvigne, flirt perspektiva se obrne. Zdaj me še bolj vleče, ko ga gledam od spodaj navzgor. Kot slepka sledim njegovemu vonju. Butara, mir! Gremo domov, me kara glas iz votlin pohote. Njegovi sicer hitri premiki so nenavadno upočasnjeni. Zdi se mi, da naju tišči skupaj, zato bo miza med nama varnejša razdalja. Ne izpusti me iz vidnega polja. Čaka na odgovor, čeprav se meniva o čisto drugih rečeh. Besede so krinka za prežeče žogice.
»Ja, bo Š. brala namesto mene,« rečem, ne prepoznam svojega glasu. V riti mi zabrenči, popikana bi skočila čez mizo in se mu prisesala na popek. Vrtoglavica mi srka plesno koncentracijo. Na mizi bi me moral zavrteti! Čaka, da pokleknem in ga prosim za roko? Boji se me, že ves čas se me boji, od trenutka, ko sva si prvič pogledala v oči.
»Potem ni panike. Zmenjeno.«
Pokimam. Zmenjeno. Ko se opogumiš, pomežikni, kadarkoli ti bom vestno služila v morju, razen, če me ujameš med piljenjem nohtov. Tega opravila nikoli ne prekinem, dokler nisem zadovoljna z rezultatom.
»Čao,« zažvrgolim.
»Čao,« po stolih mikrofonično odvrnejo žogice na fedrih. On se poslovi s slanim nasmeškom.

Afra beleži

Sedim na mini balkonskem stolčku v 1. nadstropju, srkam premočno kavo, za zraven fino ohlajen ledeni čaj z limono. Polprisebno berem Uliksesa, razmišljam, da je jutro s pametno knjigo v roki najbolj higieničen začetek dneva. Na nič slabega ne namiguje. (* pametna knjiga: vezana v karseda dlanem prijazen format, berljiva velikost črk z vmesnimi presledki in vse tisto, kar jo dela privlačno; droben tisk brez odstavkov je morast)

Pod sosedovim balkonom sosedska debata. B., upokojen fizikalec, ozdravljen alkoholik, in L., že nekajkrat zdravljen, neozdravljen alkoholik, vsaj 70% invalid. V mladih letih je padel iz ne vem katerega nadstropja nekega doma (med 7. in 11.), z glavo je treščil na rob pločnika. Toliko za uvod.

B: Oh, ja ... Mater je dolgcajt. Kva bi človk počel?!
L: Elektriko je ven vrgl. Pr teb tud?
B: Nau dolg.
L: Naša dva sta pa s šotorom u hribih. To jih je snoč napral.
B: A u šotoru za prespat, al kr tko?
L: Za spat, ja. Kva kr tko?
B: Mi smo jih včas postavlal kr tko, sem pa ke. To mata poj gutov unga tamauga.
L: Ja, ni prou velk. (nekaj tišine, vzdih) Oh, ja ...
B: Ti, letos pa nimaš nč barve. Ponavad si že maja v gatah skakal po balkonu.
L: Solarij se mi je pokvaru, tle pa preveč prpeka.
B: Sonce, kurc gleda solarij. Jz sem po en ur ves črn.
L: Se pozna ja, a se z bundo ščitš? Dlani maš glih ke to zapestij mau pofarbane.
B: Postopoma, L. Postopoma.
L: A dons boš pa mau ramena nastavu?
B: Če nau preveč žgal. Ne vem, če neki ne ropota u kuhn. Grem gledat, če je elektrika ...

Prazne flance

Spomin, ki se nepričakovano zajeda v zdajšnjost, je hecna mineštra. Vklaplja in izklaplja se, ko se mu zazdi, mislim, da naša obremenjenost oz. dolgčas / zaposlenost nimajo kaj dosti skupnega z njim. Gošča se pogreje sama, včasih se nam servira pred nos kar mrzla, zamrznjena.

Prav zdaj, npr., ko sem si ob oknu v spalni srajci pulila obrvi in se skušala spomniti sinočnjih sanj, pred očmi mi plešejo samo iznakaženi obrazi soseda in bivše sošolke, ki me je v sanjski zgodbi vozila okrog, kot da bi iskali krivca za nesrečo, recimo. Kavo sva pili v kafiču, ki mislim, da ne obstaja; zrasel je sredi polja, nato sva se z dvigalom povzpeli k vrhu, srečali mojo nekdanjo simpatijo, ki si je ta sošolka potem ni mogla izbiti iz glave, blablabla ... Prazne flance. Spominska skrinja se ni hotela odpreti, bistvo je zadržala zase.

In medtem, ko sem iskala ključ zanjo, sem se spomnila nekaj čisto drugega, leta nazaj, brez kakršnekoli logične povezave s sanjami. Na Francka, ki me že dolgo ni znerviral s kakšnim bedastim mejlom, drugih kontaktov nimava. Nanj res ne pomislim kar tako, nič omembe vrednega naju ne veže, naju nikoli ni, čeprav sem se takrat sprenevedala, in to kar dolgo. Oba sva skakala čez plot, še čez morja, če nama je zadišalo, vračanje v najin pristan pa je bila nekako edina pot, ki sem jo poznala še v temi. Polna katrana, popokanih milnih mehurčkov, zapacana z nerazumevanjem, da sem se po njej varno dričala po tazadnji, sicer bi si vsakič zlomila gleženj ali zapestje.

Ko sem izpulila drobno, lisičje rjavo obrv, ki raste precej prenizko, daleč pod spodnjim lokom, sem ga jasno videla, kako si z mašinico za lase brije lasišče. Na to sem ga počasi napeljala sama; ko sva se spoznala, je imel nekaj centimetrov dolge zvitke, kot plemenski oven. Niso mu pasali, niti njegovemu resnobnemu obrazu niti močnemu vratu, ramenom. Vanj sem se zaljubila zaradi fizičnih atributov, no, malo tudi zaradi kuhe, s katero me je po prvi skupni noči vabil nazaj v gnezdece, zvenelo je obetajoče (bilo pa lepljivo in preveč papricirano). Skratka, želela sem, da si pobrije lase in prav dolgo se ni upiral. Brez je zgledal bolj možato.

Strigel, bril, kakorkoli že, se je vsako soboto. V majhni, prenatlačeni sobici, je za posteljnim okvirom, ki sva ga dodobra razmajala, pokleknil na tla, visok je, da se je bolje videl v ogledalu, ki se je komajda držalo polovice omare. Vsakič, ko je povzdignil glas name, je zgrmelo po tleh, a se ni razbilo. Strigel se je v bokserkah, zgoraj brez. Meni ni pustil, ne vem zakaj ne. Imam bolj mirno roko. Uporabna sem bila samo za zadnje lepotne popravke, z ročno britvico, zadaj na tilniku, kjer se je s pomočjo plastičnega ogledalca slabo videl. Ko je malo izbočil čudovito oblikovane prsi, rahlo sklonil glavo in v desnici zavihtel z mašinico, sem ga kot struna napeto opazovala s postelje. Premerila sem vsak centimeter njegove čokoladne kože, pravilen profil mu je kazil samo malo boksarski nos in zgornja ustnica, nesorazmerna s spodnjo. Med britjem ju je malenkostno razprl; najbrž je z jezikom dolbel po ustnem nebu, kot mnogi, ko počenjamo kaj natančnega – npr. med striženjem česa majhnega, šivanjem, lepljenjem. Njegov trup, zadnjica in stegna so bila brezhibna. Moj čokoladni adonis z deformiranimi stopali, ha, popolnost je površinska utvara. Ko človeku sezuješ čevlje, se seznaniš z njegovim globljim jazom. Čutil je, kako sem se z očmi naslajala po njegovem templju.
»Bi nehala, prosim, de-kon-centriraš me,« se je pritoževal, čeprav mu je godilo. Malokrat je končal z opravilom, brez da bi se vmes zavalil name.
Po ramenih in hrbtu posut s temnimi ščetinami me je po bivolsko napadel, da je imel kasneje mir pred menoj, vsaj za nekaj ur.

The Lizard King

Sinoči sem gledala Vala, alias Jima, verjetno že desetič. Že kot mulci smo se navduševali nad Doorsi, Sergeja, ki je imel rahlo govorno napako (r v l ali j), smo klicali Dojs. Na vseh žurih so bili obvezno poslušanje. Kmalu sem se zagledala v fantina, ki je, še vedno, zelo podoben Jimu oz. še bolj Valu. Ustnice, oči, lasje, hoja, še nekaj about him; prednosti se je namreč zavedal in jo izkoriščal sebi v prid, jasno. Ko je nosil T-shirt z Jimovo ikono na prsih, so ga mimoidoči spraševali, kje tiskajo majice z lastno podobo.

Jim je bil svojski poet, sanjač, predrznež, romantik. Blazno seksi, nevarno sugestiven. Film gledalcu nudi dober vpogled v kontroverzna sedemdeseta, kaotično »zvezdniško« življenje, na glasbeno sceno. Žal mi je, da v Parizu nisem obiskala njegovega groba in podžgala podzemne strasti, katerim poveljuje Tanatos. Smrt potrebuje nekaj življenja in obratno, ravnotežja nam manjka. Sveže rožice dišijo tudi v posmrtnem.

"If the doors of perception were cleansed, every thing would appear to man as it is: infinite."
Willian Blake

Odklop

Stravinskijev kitarski Firebird Suite, vsa namaziljena in spolzka, kot kopelna deklica, naravnost iz banje. Še kar imam ribezno temne bradavičke, sežgane od sonca. Verjetno so grenkejše od temne čokolade.

Dva dni sem se šla kmetico, no, turistko na kmetiji. Obiskala sem prijateljico in njenega fantina, ki sta presekala mestne vezi in uživata v nestresni kmečki idili v hribih Beneške Slovenije, tik ob italijanski meji, na oz. v Robidišču (-ih), še zdaj ne vem, kako ga (jih) sklanjajo. Okolje je prečudovito, razgledi jemljejo sapo, zrak je tako čist, da nasiči pljuča do onemoglosti, četudi se predajaš brezdelju, kot naključni turisti, ki tja zahajajo (-mo) po skuto in sir ter, seveda, pasti firbec; s svojimi 666 m nmv so izven kategorična vasica. Registriranih prebivalcev je 5, J. in B. sta še začasna. I. in B., njuna gostitelja, tudi moja, kmetovalca, ki vodita ekološko kmetijo - z J&B se je njihova moč znatno povečala, zdaj so 4 × 4 pogonska mrcina; potem je tam Rudi, ki ima pet mačk, Vida, upokojena učiteljica, njen ljubosumni Dante in še en gospod, katerega ime sem pozabila. Ima tečno ženo in ves čas nekaj brklja. Od teh niso vsi prijavljeni. Nekaj krasnih kamnitih hišk (ena redkih avtohtonih slo. vasic kamnite gradnje, ostale je močno oskrunil rušilni potres leta 76) je v lasti že mrtvih, nekatere imajo celo več lastnikov, ki jih je skoraj nemogoče izslediti, ljudje se zanje zanimajo, z veseljem bi jih obnovili in v njih živeli, tako pa žalostno propadajo. Kopanje v Nadiži (seveda ne v kampu, temveč vzdolž struge, krasni tolmunčki), J. in B. ji pravita kar bazen pred hišo, je rajsko, reka je namreč lepša od vsakega morja. Občutek svežine boža kožo še dolgo po namakanju; namakalci so večinoma nagi, kar je tam povsem pristno in nepretenciozno, paše v kontekst.

Spoznavala sem se z ovcami, prej sem jih komajda ločila od koz, občudovala sem kobilo Arrow, nanjo samo sedla in jo karseda hitro popihala z nje, ker je neujahana, malo divja, nepredvidljiva. Če bi z mano zdirjala v galop, bi me kar kap od strahu, lepotička je res hitra kot strela. Čas za razmišljanje, ja, ko smo se z J. in B. pogovarjali o tem, kaj bomo, sta mi predlagala, naj odprem bordel (zakaj, ne bi vedela).

Skratka, življenje tam gor je izvenčasovno, najhuje, kar se ti lahko zgodi je, da kaj zašuštraš pri sirjenju, molži, uvajanje mladih ovc na molžo npr., ko so štoraste in nemirne, je sitno, kaj še ... Hm. Ne vem.

Skute načeloma ne maram, vsaj te iz trgovine ne, pusta je in brezokusna, njihova pa, mmm. Okus po pinjolah. S čemažem na kruhu ali v solati, tudi čemaž sam - v olivnem olju, je super. Potem siri, poetično! En hlebček sem pritovorila domov, vožnja z vlakom z Mosta na Soči je bila danes prav prijetna.

J. je udomačila zdaj že trimesečnega Bumbarja, ovnička, da mu ni bilo treba na zakol. Sledi ji kot pes, kot da trije pri hiši niso dovolj. Beketa po človeško, ima lepe oči in rad je školjke. Dve mi je pojedel s krila, prav zares. Gledam, kaj mi rine med noge, ko opazim, da zadovoljno prežvekuje nekaj trdega, strganega z mojega krila. Bizarna mini zadovoljstva, katerim ljudje nimamo pravice oporekati.

Bilo je fino, zdravo, naravno. Za kmetico ravno nisem, pravijo, in kopel v domači banji mi je prijala, kot že dolgo ne. Vonj po štali, ummm, ni ravno med mojimi najljubšimi.

Naslednjič grem v Posočje na Sajeto, kjer nas bo gostil nekdanji ljubljanjski sostanovalec Igor, domačin.

V ponedeljek, no matter what, začnem pisati nov roman. Trdno odločena. O ja.

HARD CORE (na TVSLO 2).

Fresh

Popoldansko lačna, nekaj svežega bi. Na misel mi pride solatno kosilo iz Agios Nikolaosa.

ZELO ZELO nična ali kako so tri polovice skupaj še vedno nič

Kako je, ko se izjalovi vsaj polletno pričakovanje, ki ga v mislih že varno nosiš pod prsmi, kot dojenčka iz marcipana (ob tej ideji bi kar bruhala, ni čudno, da moj sadovnjak odmira, če mislim s takimi otrobi prepričati »polbogove«), postane del tebe, ker si ga zelo zelo želiš? Duhamorno je. Ker zaradi sebe, s seboj pravzaprav, ne dosežeš želenega. Nezadosten si, ne dovolj predan, blefiraš morda pred samim seboj? S tem se stalno jebem. Ne upam si dati roke v ogenj, da tisto, za kar trdim, da si želim in v to tudi verjamem, popolnoma drži. Morda zgolj zaradi vsesplošne duševne nepotešenosti iščem substitute za dolgotrajnejše dopolnitve, jih izberem, potem svojo izbiro negujem, zalivam, obrezujem, dokler ne zgnije ~ zgnije prekmalu. Odmre, kot odmirajo bolna drevesa. Moje najgloblje želje, pričakovanja oziroma cilji izginjajo tik pred mojimi očmi. Ko jih že skoraj držim za mezinec in je od mene odvisno, ali se bodo pustili odvesti z mano domov, odpovem. Tisti trenutek sem nič. Čakam, če mi bo iz čela zažarela moč in me premagala, a je ni. Čakam zaman. Tako kot vlake. Četudi pripeljejo, je pot z njimi nepopolna, nikoli me ne odpeljejo nekam, kjer mi je namenjeno biti. Ni ga kraja, mesta, vesolja, kjer si želim ostati. Pridem, vidim, izginem. To, z vsaj polletnimi pričakovanji, se mi je letos zgodilo že trikrat. Trikrat pol leta je sicer eno leto in pol, vem, dogajalo se je skoraj sočasno. Ljubezen, kariera, dušne sanje. Vse nedosegljivo. Utopično. Kot da sem človek, ki ni ustvarjen za nekaj dvojine, izpolnjujočega dela, ki še svojega zanimanja ne zna aktualizirati. Mogoče si preveč želim (a vendar premalo), a brez želja sem prazna. Nekateri si ničesar ne želijo, zato niso nikoli razočarani, temveč prijetno presenečeni, ko se jim kaj ugodno izide.
Zdaj sem spet na nuli. Danes bom zaspala z razbolenimi očmi in Šesto knjigo sanj Dušana Merca v roki. Upam, da me ne napelje k nobeni želji. Želje, do nadaljnjega vas bojkotiram. Ste samo prozorna zastava, ki plapola na ozvezdju brez elektrike. Žarnice, ki ne svetijo. Slepe pege moje desne očesne mrežnice.

p r o s t a

pritlehen dan
sesutja polne šape
boli

letala vzletajo
pristajajo
a čisto nič se ne spremeni
ne premakne

zvezana od znotraj
ne morem iz sebe
tišči me
ker nisem prosta

rada bi se vsadila med sadike
dreves v gozdu
brez preteklosti
prihodnost pod nebom
s kakšnim oblačkom kdaj
nevihto
a čista
nezastrupljena

prosta

Mochos

hiška nasproti taverne







ena izmed mnogih
tri gorske gracije

Kostas, prileten Krečan, šef apartmajev in studiev, kjer sem bivala, mi je prvi večer ob kozarčku domačega vina obljubil, da me pelje v svojo rodno hribovsko vas, kamor sam, brez avtomobila, težko prideš, mene pa seveda zanima, kako živijo domačini. Ima nekaj zemlje, trto, v času izven turistične sezone je kmetovalec. Dan pred odhodom ga spomnim na obljubo, nekaj se pritožuje, češ da me nikoli ni, da ne bo plesal po mojem tleskanju prstov; tak je ves čas, slišim ga, kako tarna, da mu ni dolgčas. Poročen je že 45 let, žena zelo prikupna, topla. Pravi, da mi je bila včasih zelo podobna, da imava skoraj enake oči. Zmeniva se ob petih popoldne, da ne bi bilo nespodobno, gre tudi Rena zraven. Po ovinkasti cesti se odpeljemo visoko v hrib. Prispemo v ozko uličico, na kateri zunaj pred hiško sedijo domačini in igrajo šahu podobno igro. Kostas ustavi, ura recimo 17: 15, in reče, da se točno tam dobimo ob 20: 30, da žal nima časa zame, ker imajo v soboto, torej včeraj, poroko, ženi se njegov bratranec, zato mora od hiše do hiše povabiti vse prijatelje ... Debelo gledam, tega nisem pričakovala. Mislila sem, da me pelje gledat svojo trto in kmetijo, ne pa znajdi se sama. Karseda neprizadeto vprašam za nasvet, kaj naj si potem pogledam.
Reče: »Walk around the village, plenty churches to see, you can have a drink at the square,« pokaže, kje trg je. Odlično, čutim, da bom neizmerno uživala. Odpeljeta, jaz se neodločno odpravim proti trgu. Stare gospe radovedno kukajo skozi polkna, očitno nisem od tam, prav veliko turistov pa ne zaide v hribe. Na desno tabla »Way to the Church.« Grem pogledat. Pridem do zapuščenega gradbišča, bagri, trije moški sedijo na tleh, vsi povzdignejo obrvi. Raje obrnem. Neprijeten občutek. Sonce močno žge.
Grem nazaj proti trgu, zavijem v majhno trgovinico s spominki, skoraj prazne police, ženska kvačka, neprijazno me opazuje. Stojim na eni izmed ulic, ki vodijo na trg, ki je, kot kaže, osrčje vasi. Vanj vodi kakih sedem stranskih ulic v obliki zvezdnih krakov; popularna urbanistična poteza, trg, ali park, iz katerega so razvejane ulice, prav tako je tudi v glavnem mestu Heraklion.
Ko se pojavi nekdo nepoznan, se vse glave posedajočih uprejo vanj. Suvereno, kot da me to ne zmoti, se odpravim v eno izmed tavern, zelo me na stranišče, vse popoldne sem se basala z lubenico. Sluzast natakar se »pošali«, da pri njih lulajo kar pod drevo, nato mi le pokaže wc. Naročim frappe, vpraša če z mlekom in sladkorjem, da bo sladek kot jaz. Osladnež nagnusni blebeta, namesto vljudnjega nasmeška, bi mu najraje pljunila v napihujoč se obraz, a si zlahka predstavljam, kako bi me vsi lokalni čudaki napadli, me zvezali na drevo, pod katerega lulajo, in vame metali peške od oliv.
»Križajmo jo!«
Napotim se na sprehod po vasi, kar mi sploh ne diši. Ljudje so negostoljubno zaprti vase, ulice puste in razen cerkvic na skoraj vsaki, ni nič za videti. Malo poslikam cerkve, še nekajkrat moram na stranišče, prekleta lubenica. Pri eni izmed cerkva, ki so lepe, srečam fantka, starega kakih trinajst let, malo poklepetava. Mladih v vasih skoraj ni, študirajo oz. delajo v mestih. Tudi on me ne zna nikamor napotiti. Ura še ni 6 (časa imam do pol devetih!!!!). Med sprehanjem videvam nekega tipa na starem motorju, ki brenči okrog, kot bi mi sledil. Izgleda radoveden in najbrž rahlo moten. Mogoče je pa popoldanska vožnja po vasi samo njegov hobi, lahko da.
Spet sem nazaj na trgu in spet sem tarča sedečih za mizami tavern. Nič. Še v eno trgovino s spominki. Brez zanimanja se vrtim med policami, trgovina prazna, ko vstopi taisti sluzast natakar. Pohvali se, da je lastnik dveh vaških tavern in še te trgovine.
»Good for you,« rečem, z eno nogo že med vrati.
»Are you married?« ga zanima.
Odkimam, potem mi pokaže slike svojih dvojčkov, blond punčke in temnega fantka, ki si nista niti podobna, sploh pa slika izgleda kot izrezek iz revije. Želi mi vse najboljše v življenju. Ne vem več, kam bi šla.
Vsa cunjasta odkorakam nazaj proti točki, kjer naj bi se, čez približno dve uri, dobili s Kostasom. Že razmišljam, da bi šla nekam na polje, zreti v nebo, a je vročina prehuda. Ne preostane mi drugega, kot da sedem k mizi pred hišo na cesti, kjer se zbirajo stari strički. Nekaj mizic, približno 10 porjavelih Grkov s cigareti, ki igrajo tisto igro, in jaz. Hm. Tudi ti me čudno gledajo. Zaslutim, da ni ravno običajno, da ženska prisede mednje, da vdiram v njihovo intimo. Tisti, ki mi sedi na levi, me nekaj sprašuje. Povem, da ne razumem, a kar nadaljuje. Čeprav je zelo neprimerno vse skupaj, se med njimi počutim vsaj varno, recimo. Naročim kokakolo. Skoraj stoletni tavernar počasnih korakov oddrsa v zapuščeni mesariji podobno gostilno čez cesto in mi jo servira brez kozarca. Srkam mehurčke, si ogledujem družbico, ki se nežno prepira ob igri, ki jo igra, igralci se menjajo, nekateri ostajajo, drugi odhajajo, iz hiš prihajajo novi. Nihče ne govori angleško. Sedim kot kup nesreče, ura se nikamor ne premakne. Stric, s katerim si deliva mizo, spet nekaj sprašuje, pantomimično prikazuje volan, zato bi najbrž rad vedel, kako bom prišla nazaj k morju. Omenim Kostasovo ime, nakar so vsi zadovoljni in kot telefonček drug drugemu sporočijo, kako in kaj. Vse je v redu, ni se izgubila. Še enkrat stopim do wc-ja, malo, ker me tišči, malo zaradi popestritve sedenja. Grozno smrdi, potoček urina po tleh, muhe, vse nasvinjano, nobenega papirja. Mimovozeči vsi stegujejo vratove izza avtomobilskih oken, prizor je moral spominjati na tihožitje z napako. Strici, ki spadajo v pokrajino, se zlijejo z zidovi hiš za njihovimi hrbti, in turistka s črnim krilom, nakičenim z velikimi belimi pikami in fuksija rožami, ki kvari ravnovesje. In kaj sploh dela med njimi?!
Čakam, čakam, pišem nevrotične sms-je, v upanju, da me prejemniki ne zignorirajo. Ležeči borec, ki doživlja svojo kalvarijo, mnogo resnejšo, me kot ponavadi, ne pusti na cedilu. Čakam še dlje, še malo dlje, ura komajda malo čez sedem. Sranje. Nekaj rentanih avtomobilov se pelje mimo, zvedavi turisti le zaidejo tja gor, a se po 10-ih minutah tudi vrnejo. Razmišljam, da bi jih poprosila, naj me odpeljejo do Stalide, ki je itak spodaj pod ovinki, vsi grejo v tisto smer, Kostas naj se pa kar lepo ugrizne v rit, da me takole pusti samo in the mid of nowhere. Usluga pa taka!
Ko ravno hočem iti, počasi prikoraca. Glasni pozdravi, je kar faca v svoji vasi, predstavi me kot kip tik pred licitacijo, vsi kometirajo, po izrazih sodeč me ocenjujejo, duhovičijo, Kostas ves zadovoljen. Pritožim se, čemu le me je vlačil tja gor, a ne razume mojega nezadovoljstva. Zakaj nergam, saj je prav fino. Pove, da sta vse že povabila. Vpraša, če bi še kaj spila. Ne, hvala, nočem. Potem me spet pusti samo, ker mora po avto in ženo, kmalu me pobereta. Neee, s tabo bi šla (si mislim), odreagiram mirno, seveda, počakam še malo, zakaj ne. Natakarja prosim za račun. Pokaže kazalec, kot ok, zmenjeno.
»Yes, please, so how much is it?«
Še kar moli kazalec navzgor, gleda nekam v steno zadaj, ne mene. Ni mi jasno, kaj bi rad. Ko kar vztraja, poštekam, da mi kaže, da je kokakola 1€. Silly me. Plačam, vzame kovanec, že v copatih drsa čez cesto, k blagajni najbrž, ko se obrne, da skoraj zaropota kot rekonstruirano okostje s čisto tanko kožo, in mi evro vrne. Vprašujoč pogled, pokaže na deda, ki sedi zraven mene in se mi nasmiha. Častil me je pijačo, kako prijazno. Zahvalim se, jim pomaham in že se počasi približuje Kostasova honda.
Pred recepcijo ostali Slovenci sumničavo gledajo, kaj počnem v Kostasovem avtu; nalašč se zlažem, da mi je razkazal zelo ljubko gorsko vasico, odkoder je doma, da se jim vihajo nosovi.
Pa sem preživela še eno antipustolovščino.

KRETA

Priletela, se je naužila, se revitalizirala, odletela.

Da odfrlim, sem se odločila dva dni pred odhodom, potem sem v pol ure rezervirala aranžma in se en teden predajala ugodni mediteranski klimi, soncu, osvežujočemu morju. Mir, malo pustolovstva, introspekcije in drobnih užitkov. Vsak dan so zaznamovali različni utrinki, zanimivi, nepredvidljivi; kasneje spišem posamezne reportažice. Sledi torej še več fotk in pisanih vtisov.

Zorbasov otok je slikovit, v juniju bujno poraščen z oljkami, pomarančevci, čudovitim cvetjem. Razgibana pokrajina, sončni ljudje, gurmanski bazar, zibelka antične kulture, mitologije, nudi veliko zabave in zadosti apetitom še tako zvedavega raziskovalca, kot tudi pomorščaka, ki hrani čutila s krasno obalo in očarljivim vremenom. Na Kreti sem bila prvič, brez dvoma se še vrnem.