ponedeljek, julij 21, 2014

Butare, pregibi, morje

Zjutraj, ko sem se s poležano obleko še od prejšnjega dne odpravila dol po od sonca požganem travniku proti potki, ki ob morju pelje do kopalnice v kampu, sem opazila hecne rastline, še najbolj podobne butarcam, ki jih deklice na cvetno nedeljo nesejo k maši. Mogoče imajo ime, ki sem ga že slišala, ampak se ga ne spomnim. Tiho zadovoljstvo me je za roko peljalo po hribčku dol, na nič posebnega nisem mislila, ko sem gledala morje še brez kopalcev, zrcalno mirno. Spokoj je rahlo zmotila podoba odlepljenega umetnega cveta na špangi za lase s prejšnjega večera, še preden sem si jo prvič zapela, ki mi je na hitro šinila skozi nagubano tkivo. Zmotila zato, ker povedno odraža odnos z osebo, ki mi jo je podarila.

Prej prosojne, skoraj votle misli na poti do kopalnice, ki jih razumem kot blagor, ki se v glavo prikrade redko, je prekrila še misel na sprehod skozi pokopališče, če grem od Naceta domov, na avtobusno postajo. Pokopališče sploh ni morbidno, tudi če dežuje, ne, ampak prav pomirjevalno. Kot da bi tam pokopani v zrak nad seboj puhali toplo sprijaznjenost s svojimi usodami. Včasih mimogrede z nagrobnikov preberem kakšno ime. Npr Karlinino. Bila je gospa z imenom Karlina. Lepo. Nobene ne poznam. Njeni podstati je gotovo prav fino, ko skozi kuloarje pretesnega podzemlja navihano pošilja sporočilca gor k nam, ki se imamo za žive, prisotne in vse to. Zvito se nasmiha sama sebi, saj se nam v notranje svetove prikrade še ob morju. Ob vodi, ki jo potrebujemo zato, da nas odnaša. Da smo kaplje pretakanja, lastna pregibala ...


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home