nedelja, junij 01, 2014

Točke v pristanu, naboji, naleti ...

Ob menjavi sivih oblakov s snežno belimi, pod ostrimi sončnimi žarki, ki naelektrijo, pa vetru, ki po goli roki naježi dlačice, in ptičih, ko glasno žvrgolijo, nato utihnejo ter v sozvočju z nedeljsko tišino ustvarjajo sprostitveni vakuum, se menjajo tudi misli, ki jih že imam na jeziku, pa zdrknejo podenj, jih mimogrede pogoltnem ali pa se porazgubijo nekje vmes. Vodenost lubenic osveži, pričakovanje morja tudi, priprave na nov delovni teden v konglomerat cvetenja in venenja vnesejo resnobno noto. Je nekaj lepega, hihitavo migotavega, pa spet ne ...


Včeraj sem ob doživljanju drobnarij že videla, kako se iz njih spletajo zgodbe, ki jih bom premlevala, ko bodo že spomini. Ne vem še, ali sladki ali ne, niti ali bodo težki ali čisto lahki. In ko namesto klepeta raje razmišljaš o rečeh, ki nikogar ne dosežejo in imajo čisto svoj naboj.

Spomnila sem se na Herto Müller, ki nekje pravi, da reči, ki jih primemo in jih prej morda sploh nismo opazili, v glavi sprožijo neko svojstveno ožitev, ki je zgolj nekakšen "nalet", ki se raztrešči ob nas, ki živimo, bivamo v drugačnem stanju. Piše tudi o brezmejnosti "odrevenelosti" in "tišine" v njunem razprostiranju. Da nimata točke, na kateri se končujeta. Da je njuna točka vsepovsod na koži .... hm, kot bežni poljub v zatemnjeni kino dvorani, pomislim, med ljudmi, a kljub temu tako zelo intimen. Med dvema, ki gledata prikazujoče slike v tišini. Vsaj eden od njiju se sprašuje o točkah, kjer se nekaj začenja, nadaljuje in konča. O ladljici v pristanu. Koliko ljudi je na njej in kam plujejo. Ali si bodo vsa dekleta, če ne bom sama, rada v ušesa zatikala lubenice ...



0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home