Snopi mesečine

Prešinilo me je, da je notranji svet tisti, ki mene povezuje s tabo, če si v njem nekaj deliva, podobno čutiva, misliva, v njem gojiva podobne podtone, ki ne potrebujejo razlag. Ja, ta je tisto, kar dva povezuje ali pač ne. Je tisto, zaradi česar si dva nimata kaj povedati, si deliti, če je notrani svet enega pisano abstrakten, poln intonacij, tekstur, zrn in žitja, svet drugega pa grobo obtesan, popolnoma čitljiv, predmeten, zaznamovan z rečmi, ne njihovimi vonji. 

Način zanavanja, ki je dotakljiv, morda tudi prisvojljiv, nedvomno zasvojljiv, ali pa samo odtujen. In poželenje. Hrepenenje. Ali sta se ta dva znata prijeti za roke in stopiti vštric v nov dan, ali se samo na daleč opazujeta in se ne prepoznata. Občutenje vsakdana tudi tvori notranje premična tipala. Domišljija seveda, ki v našem notranjem svetu domuje, si krtači peruti ali pa ne vem, popravlja avtomobilske zavore; tistim, ki se premikajo le po kopnem, s polno brzino. Kako si sledimo, kakšne snope dnevno snujemo, spajamo oz. ali sploh jih in iz česa so ... 

Slika: H. Matisse, The Sheaf, 1953