nedelja, april 13, 2014

Pomladna žvrgolenja

Zjutraj sem po intonaciji žvrgolenja ptičev na drevesnih vejah zaslutila, da se bliža dež. Tiho spomladansko škrabljanje kapljic po okenskih policah, ki te zaziba v najprijetnejši dnevni sen. O hiški na morju, čolniču in ribiški opremi v njem, bližajočih se počitnicah ... Malo tudi o oranžnih poteh, iz pesmi Lucije Stupica, ki me je nekoč nekje potegnila za rep. Me dregnila, preveč odprto.

V ozadju nekdo, ki vsaj malo ve, o čem sanjaš, brenka na staro kitaro.

"Večer je dobil svojo obliko, ljudje prihajajo.
Kot morje. Življenje in smrt, objeta v svežem
vetru, sta nema drhteča beseda, neskončna bližina,
ki staplja obrežja srca z modro ravnino.

...

Raztrgan oblak sem hotela, in čopič in barve.
Da se umiri dan in prenese na drugo stran.
Potem so tu knjige, ki jih moraš živeti, in pesmi,
ki jih hočeš peti, kitare v rokah starih mariachijev,
očiščene ceste in tiste, še vse nastlane, umazane roke,
ki ti ponujajo sveže iztisnjeno sadje in nasmeh,
ki stre tvoje bledo nebo ... "

Ja, ženske včasih hočemo veliko. Včasih tudi preveč. Če se oboje spoji z malo, in včasih se, si mirno oddahnemo in počakamo na nov dan.


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home