Brezmadežna

Ko ti priložnostno nad glavo visi podoba brezmadežne, se hočeš-nočeš vprašaš po lastnih intencah. V polsnu težkaš in pod srcem raztovarjaš morebitne prestopke. Če ne gre drugače, si jih raztolmačiš tako, da lažje duše zapreš oči in umiriš dihanje. Pa vendar ... Skušnjave vedno so nekje na vidiku, včasih na dosegu, na nas je, da z njimi karseda dostojno opravimo..

Mimogrede na stolu opazim luknjo na črnih žabah in živahno kartonasto ribo pod stropom, ki tudi stremi k nebu; ta že ni brezmadežna, si rečem, ji pomežiknem, pobožam ramo ob sebi in sanjam dalje ...