Buče, zdrava jedra & feelgood vibes

V velikonočnem času bi bilo sicer primerneje, da bi beseda tekla o vstajenju, simboliki jajc ipd., ampak  vstajamo pač vsak dan, včasih bolj, drugič manj živi, jajčka kot simbol ljubezni, prijateljstva in celotnega stvarstva, imamo radi, z njimi večinoma lepo delamo, včasih jih tudi pojemo … Neusklajeno s časom, v glavnem, bom nekaj malega napisala raje o bučah. Ne o tistih, ki jih nastavljamo pred vhodna vrata za noč čarovnic, temveč o teh, ki jih kot cerkveni zvoniki križe, nosimo na lastnih vratovih. 

il.: Igor Morski 

 Nič posebnega nisem ugotovila, razmišljala sem le o tem, kako lepa, čista semena nekateri ljudje prenašajo v lastnih bučah, za razliko od mnogih, ki so se jim ta že davno posušila, spustila sokove, ali pa celo popolnoma zgnila. O tem, kako nekateri ljudje od drugih enostavno ne pričakujejo ničesar grdega, spornega. Zaupajo oz. so neobremenjeni z namerami ljudi, ki so jim blizu; ne pomislijo, kaj vse se jim v bučah lahko plete. O občutku lahkosti, ki ga s svojo zdravo vsebino vzbujajo. Nobene paranoje, kako jim kdo kaj hoče, šušmari za njihovim hrbtom. Nobene sumničavosti, temveč široki, iskreni nasmeški, ki izžarevajo pristnost in sprejemanje. Na takšne reči redko naletiš. Sama jih globoko cenim, četudi se mi zdijo rahlo naivna izhodišča za soočanje z vsakdanjostjo, ki je kontaminirana s packarijami in nevoščljivostjo, čemur smo priča na vsakem koraku. Lepo je vedeti in videti, da takšni ljudje kljub temu obstajajo. Ponavadi od drugih pričakujemo, česar smo sami vajeni; če imamo torej izkušnje z vseh vetrov, ki nam seveda pustijo posledice, osušijo naša semena (vse gre namreč iz srca v glavo ali obratno), pomislimo na vse sorte hudobij. Kdor pa ohranja zdravo jedro, zlahka naokrog trosi dobronamerno energijo, ki kot topel zgodnjepoletni veterc boža ranjene vsebine in jih nevsiljivo lajša, celi, jim vliva tako zelo potrebno tekočino. Na suhem vse pocrka, zato, kot mi je nekoč napisala kolegica za rojstni dan: Vive ut vivas!