Vse lepo in prav

... se včasih zazdi. In če gledaš neobremenjeno, vidiš, da res je. Da v senci pod drevesno krošnjo zlahka zamižiš in uživaš v dialogu z vetrom; plapolajoča komunikacija mi je zelo ljuba. Lasje v vetru za seboj iz glave potegnejo še sitne misli, ki izginejo kdo ve kam. Okrog ušes zvončkljajo otroški glasovi, polni radoživega pričakovanja. Tu zares ne najdem nobenega neskladja.