light

na hrbtu mežikam soncu,

s kazalcem si gladim dlačice

na roki.

prekrotke so. 

skoraj vse misli odženem

gor v sinjino,

pilotira jim božajoč 

veter.

valovita preprostost.

s pogledom lovim metulje,

vznesena, ker mi jih nekaj

sedi na jeziku,

ne da bi jih sama priklicala.

pomislim,

ali morda ni prav vse,

kar nas razvnema,

plod krilate domišljije?