sreda, maj 28, 2014

Ožigosati s smiljo

Zadnje čase manj berem, sploh poezijo, zato jo pogrešam, sploh kadar dežuje in se iz skodelice na mizi širi vonj po smilji, ja, cvetlici, iz katere izdelujejo "božanske" francoske kreme in druge mamljivosti, njeno ime v latinščini pa zveni precej nedostopno in skrivnostno. Rastlina raste tudi v Dalmaciji, na Silbi na primer, pa še kje. Nekaj morskega in sončnega se skriva v nežni strukturi cvetov, kar blagodejno vpliva na vsa čutila.

Vedno znova me premamijo zelo preprosti verzi, ki bi jih marsikdo prebral ravnodušno kot dolgočasen časopisni članek, brez omembe vrednega poudarka, meni pa se kot žgoče štampiljke vtisnejo pod kožo. Njihov rok trajanja je težko določljiv; nekatere se zarasejo vame, ne dobesedno, ponavadi ostane samo občutek, ki so ga vnesle ob prvem branju, razredčen in porazgubljen, druge se uležejo le za nekaj dni, uric, mogoče samo za trenutek. Vse so mi dragocene in mi pomenijo protiutež brezsmiselnemu divjanju, ki si nas dnevno podjarmlja.

Ravnokar so me presunile besede o vlaku iz Klečeve zbirke pesmi. O tem, da se s periferije v mesto pride tudi z vlakom in si v zadregi, če so na njem same deklice, ki se jim na rokah bleščijo prstani, v katerih se vidijo njihova cela življenja. Mislim, da bom od zdaj naprej na vlaku vedno opazovala roke deklic, če katera nosi prstan in kaj v njem vidim. Kradla bom njihove zgodbe, a jih bom vedno obdržala zase.




0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home