Do živega

Ljudje običajno so, kakor pišejo. Tudi zato rada berem, ker nam vsak avtor s svojim delom ponudi lastni umski uvid, nas povabi v svoj svet, realen ali domišljijski. Redkokdaj in kje imamo možnost, da o človeku izvemo toliko kot o njem lahko razberemo prek načina razmišljanja. Tudi če ne piše o sebi, se hote ali nehote razpleta skozi zgodbo. Človeka pravzaprav najbolj spoznaš, če ga bereš; najgloblje. Govori sicer lahko drugače, v pogovoru ponavadi razkrivamo svoje druge barve, tiste, ki nam spontano švisnejo skozi misli, pri pisanju pa imamo pred sabo možnost prilagoditve oziroma bolje, ureditve misli. Sama že od nekdaj raje pišem kot govorim, čeprav je to odvisno od dosti dejavnikov. S kom so debate lahko izredno zanimive, mikavne, osvežujoče. Že s prisotnostjo lahko iz tebe izvabi ravni, po katerih se sam nisi vajen prepoznavati. Tisti, ki ti je nasproti, pravzaprav sopogojuje tempo in intenziteto pogovora. So ljudje, ob katerih najraje kar obmolkneš, zadržiš zase, kar ti roji po glavi, se ti ne zdijo vredni napora. In so tisti, ob katerih se ti v glavi in telesu zbudijo vse zverinice, ki hočejo ven. Hočejo družbo.

Na to sem pomislila ob pesmi Bukowskega, ki jo je napisal o branju intervjuja najbolje prodajanega romanopisca v njihovem časopisu. Pravi, da govori enako kot piše, podoben je nedotakljivemu svetemu duhu. Pravi, da je intervju kot mleko, ki ga poliješ po prtu, in ga pomirja kot madež na zbledeli kravati. Časopis mu pade z rok zaradi majhne muhe, ki mu zabrenči okoli ušes. Gleda njeno nepravilno kroženje v spalnici in se razveseli nečesa, kar je živo.

Smisel za razbiranje malenkosti v slogu, namenu nekoga itd., se nam izoblikuje postopoma, ne nujno sorazmerno s količino kvalitetnega čtiva oz. čtiva, ki ustreza našim bralnim brbončicam. Osuplja me, koliko ljudem se, vsaj zdi se tako, sploh ne razvijejo. Ne pravim, da kdo razbira bolje od drugega, vsak to seveda počne po svoje, vendar pri mnogih, ko jih bereš ali poslušaš, gledaš, kakorkoli že, ni indicov, da jim karkoli sploh pride do živega. To lahko začutiš v trenutku, ko o nečem govorijo, berejo. V njihovem površinskem mnenju o tem ali onem, ki je zanimivo kot prevleka za strgan kavč. Na srečo je izbira čtiva dovolj pestra, da jo lahko prikrojimo svojim apetitom.