V žepu

Če bi hotel o nekom dobiti zanesljiv, intenziven prvi vtis, bi mu bilo najbolje prisluhnit kar iz njegovega žepa. Vanj bi se moral pritihotapit in se naredit čisto majčkenega. Zvit v klobčič bi iz notranjosti prisluhnil zvokom njegovega telesa in se odločil, če so ti všeč. Lahko bi izmeril stopnjo napetosti v njem, detektiral morebitno živčnost, ki se mu pretaka po venah, se opijanil z njegovim vonjem. Če bi se notri pomotoma srečal z njegovimi prsti, bi se moral pretvarjati, da si samo zvarek odvečnih nitk in blaga; če bi se slučajno dotaknil tvojih lic, si pa pečen. Tam je koža tako nežna, da bi ga zmedla, gotovo bi pošlatal še enkrat, s tem pa bi te povečal. V trenutku bi se pred njim znašel v svoji naravni velikosti, mu strgal žep. Potem bi se moral znajti, si izmisliti, kaj za vraga si tam počel, ali ga s čim konkretno zamotiti.

Hm, bom kdaj poskusila. Za posledice ne bom odgovarjala ...