Dan je ptičji mladič

 V mrkem, vse bolj hladnem dnevu, se grejem s prikupno knjižico H. C. Artmanna Sonce je bilo zeleno jajce, ki prevzame čisto takoj, ko se vanjo zagledaš. Podnaslov O stvarjenju sveta in njegovih stvari prvi vtis le utrdi. Na prvi strani piše o koži nestvora, ki je z meseno stranjo obrnjena navzven, s kožuhasto pa navznoter, ga nikoli ne zebe, tace ima tjulnjevske, cmokljavo taca, prihaja iz morskega zaliva in pravi, da je dan ptičji mladič. Sicer pa so, piše, v prvih dneh sveta obstajale le ženske (pred razložljivimi bitji so živela tudi nerazložljiva, ljudje so v bistvu le zanikrna brkljarija Velikega Duha), ki jih je zaplodil veter, spomladi so rodile hčere, nobenih sinov, moških ni bilo. Nič niso vedele o kakšnem drugem spolu, niso ga pogrešale, ker so se dosti zabavale v rokah sapic in med nogami viharjev. Obračale so se neodvisno od vetra .... Hmm, kako lepo je takrat bilo. Ko so jedle med iz satja, čebele so jih pikale, a ni bolelo.

Kaj bi ljudje brez fantazije? Si sploh ne predstavljam. Da bi bilo vse, na kar pomislimo, čista surova realnost. Da bi bili za odmike, izlete stran, pod, mimo itd., kaznovani z odvzemom vida, ali pa jezika, prstov ...

Ker je dan ptičji mladič, je sprva okoren, treba ga je nahraniti, mu pokazati, kako razpreti krila. Ko mu uspe in dobi zagon, zunaj morda že sije zeleno jajce, iz katerega se izvalijo ženske z občutkom za veter. Tudi če vmes pade sneg, se nam naposled na okensko polico privali zeleno jajce in presvetli vse naše dni.

*Vem,, da sem o zelo podobnih rečeh že sama kdaj pisala, spet naključje. Knjigo sem si izposodila danes.