sreda, marec 06, 2013

Jeruzalemski odsevi


Nisem še bila v Jeruzalemu, pa bi rada šla, doživet kaj od tistega, o čemer piše pesnik. Da bi začutila notranjo srečo, ki je kot da se ti zrahljajo vezalke, in se skloniš. In napisati na razglednico: "Sladko tečejo dnevi iz puščave proti morju". Na stojnicah bi poiskala grozdje, katerega sok je gost in težek, vrsta sladke sperme. Če obstaja, ga dobiš samo tam, kjer, se mi zdi, nihče ne tleska s prsti kot da misli resno; sama tega še vedno ne znam. Že dolgo nazaj se mi je nekdo smejal, ko sem tlesknila ob poslušanju neke glasbe. Bojda tleskam nebogljeno, mladičje.

Kadar intenzivno berem, se mi razpre notranji svet, za katerega sicer komaj vem, da živi. Okviri notranje pokrajine popokajo, v njem me najbolj fascinira dejstvo, da je brez meja; vse dopušča. Poezija mu da krila, dobre zgodbe, andrićevsko žlahtne npr., pa vanj vnašajo neko posebno varnost - širino, podobno tisti, ki si jo večina žensk, ki ne pada več na najstniške ideale, želi ob sebi, da bi si lažje zaupala, našla pravi ključ in z njim odprla vrata, ki se jim sicer izmikajo. No, bolje jo je imeti v sebi, ne ob. Varnost v obliki m.sp. in besede so hecna primerjava; slednja je trajnejša, bolj zanesljiva. Več da in ničesar ne jemlje, nobenih zahtev nima.

Pesnik pravi, da živeti pomeni graditi ladjo in pristanišče, istočasno. In končati pristanišče dolgo potem, ko ladja že potone. In da meglen spomin takšno življenje razredči, ampak mogoče je najbolje, da se spomniš samo tistega, česar niso zajeli temni oblaki.

P.S. Za dobro ljubezen je po njegovem pametno izbrati žensko z zlatim vencem okrog temnih zenic. Sem prav preverila, če ga imam.



0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home