Lastovke v očeh

Mehak dan, kot da bi bil iz klobučevine. Brez robov, prehoden. V času kosila se ogreješ kot kamin, ogenj prasketa še v žepih zimskih jaken. V ustih kivi in zelenina, ki pod plastmi snega diha na škrge. Pisma, ki jih odneseš v poštni nabiralnik, zasajajo upanje in mogoče prinesejo veselje. Pogledaš tako, da ti skozi jasno oko vzfrfotajo lastovke, ki niso pobegnile na jug. S kljunčki zbadajo srca, da ne zaspijo.