Na vrat na nos

Veliko datumov je, ki so v nekem obdobju zate blazno pomembni, potem pa nanje pozabiš. Ignoriraš njihov obstoj, ne orientiraš se več po slikah, ki jih predstavljajo - če zamižiš, je vsak pomemben datum slika zase. Veš zanje, kakor tudi vidiš ulične stevilke, preden zvečer ob določenem času ugasnejo in jih ne vidiš več, kar te niti malo ne vznemiri. Elektrika v njihovih slokih telesih - kandelabrih, zaspi kot vsako noč zaspi morje tvojih misli, če nebo nad njimi ni zvednato. Pogosto je oblačno.

Moram si začeti zapisovati stavke, ki jih preberem in mi s svojo koreografijo pod kožo prižgejo luč. So nek svetlobni ples, usklajeno gibanje svetlobe. V blokec, na katerem, prvič vidim, zadaj piše Hawaii. Sem mislila, da je design cvetličen, a so na njem očitno havajske palme; razpon abstrakcije. Kadar je glava prazna, bi bilo bolje prebrati vse te krasne misli piscev, pesnikov, filozofov, vremenoslovcev, popotnikov duha itd., kot si takrat na vrat na nos izmišljati neke lastne s-miselne koreografije, izvajati salto mortale izpraznjenosti, pri čemer si lahko zlomiš vrat. In če te vsi ti mojstri  lahko navdihnejo kot kandelabri, ki svetijo, navdihujejo šoferje in pešce, da najdejo pot; v temi bi se brez luči izgubljali, ne glede na datum.

Roman Rdeče, Uwe Timm ga je napisal, je svetilka, ki jo bom za nocoj počasi upihnila. Zanima me, če bo svetila tudi v temi.

"Ljubezen je živčna zadeva, zato kajenje, pitje, smejanje, hihitanje, cmokanje, drgnenje, in nič drugačno ni fukanje. Tu je želja, pozabiti na vse, predvsem samega sebe, in v tem trenutku, ta eksplozija, to izrinjanje-iz-telesa, ta uiti-iz-telesa, prepotenost, zasoplost, zahlipanost, brezčasnost, kot v umiranju."

Klee