Sanjarije

Gledala sem oddajo o Neaplju, Capriju, obali Amalfi in se spomnila svojih sanj, ki se sicer bolj navezujejo na grške otoke, čeprav se tudi Italije ne bi branila. Živeti na lepem otoku, čim bližje morju, se ukvarjati s pridelavo sadja, zelenjave, kar ob čudoviti klimi ni težko, pa vinarjenje. Majhen čoln, ribe, malo pisanja, veliko plavanja ... Svoj čas so bila to sanjarjenja v dvoje, zame popolnoma uresničljiva, ampak tako je s sanjami. Smiselne so samo sanjajočemu. Če jih kdo (ki za to že ima svoje razloge) hoče podžgati, nima težkega dela. Malo popiha, z nekaj domišljije dobijo krila. Čeprav so le sanje in najbrž vedno bodo, spočijejo oči in poženejo kri po žilah, še vedno. To pa je tudi nekaj.

Sanjarije so tiste, ki te namesto budilke počakajo na nočni omarici, ko se zbudiš, in te pospremijo skozi dan. Brez njih bi bil vsakdan pust.