Saturnalije in Buk

Hecno, da ob Bukowskem pomislim na prihod pomladi. Na sonce, toplo kamenje, na korake vseh nas, ki so takrat dosti lažji, valujoči. Ko vse že stremi k morju in z obrazi odsevamo nebo ... Njegovih pesmi zdaj najbrž ne bi več vzela s police, pri pestri izbiri poezije, te pesmi urejam slučajno, ker je škoda, da na police sploh nikoli niso prišle, čeprav sem jih prvič v slovenščino preoblekla že pred mnogimi leti. V svoji preprostosti nesporno odkrivajo svoje biserčke. In lepo tečejo; kar ni čudno, glede na količino tekočine, ki jo je vase pridno zlival.

Hank Chinaski ali pa Buk, kot so ga klicali, me spomni na saturnalije. Na Rimljane, ki so se veselili vsega rodovitnega.

V TRANZITU

francoski carinik je imel gladke črne

brke in obraz slonokoščene barve z mozolji

namesto oči.

zaudarjal je po parfumu in njegova uniforma

je bila zmečkana, njegovi škornji pa so bili

novi in spolirani: luči nad nami

so se odbijale od njih in

mi povzročale vrtoglavico.

bil je brezčuten, poln

nenavadno hladnokrvnega besa.

zunaj je bilo samo 15 stopinj,

ampak v tisti zgradbi

s premočnim ogrevanjem in vročimi

lučmi,

jih je bilo vsaj

110.

vročina

je carinike spravljala

ob pamet.

kapljice potu so mu polzele po nosu

in kapljale z njega.

videti je bil nevaren.

»POTNI LIST!« je zarjovel.

predal sem mu svojega in se mu ljubeznivo nasmehnil.

frcnil je fotografijo.

»STE TO VI?«

»da, gospod.«

»IZGLEDATE MLAJŠI, KOT NA TEJ
FOTOGRAFIJI!«

»ko sem se fotografiral, sem bil

bolan ...«

»BOLAN? KAJ PA VAM JE BILO?«

»gripa ...«

»GRIPA?«

nisem odgovoril.

odprl je moj kovček in

začel iz njega zlagati

vsebino.

vse je razmetal, potem se

je umiril.

»KAJ SO TI
PAPIRJI?«

»slike ...«

»ČIGAVE?«

»jaz sem jih naslikal.«

srepo me je pogledal, zatrepetali so mu

brki.

potem,

»V REDU. LAHKO GRESTE
SKOZI!«

najprej sem pospravil svoje

stvari.

naslednja v vrsti je bila poltena

mlada dama.

carinik je zagrabil njen

potni list, ga pogledal in se ji

nasmehnil.

zbral sem svoje stvari

in že odhajal,

ko sem ga slišal:

»rekel je, da je slikar!«

potem sem izginil ven in

kmalu sem bil zunaj zgradbe,

nazaj na 15

stopinjah

in tako fino in očarljivo je bilo

zunaj, prav

poživljajoče.