Prosto po Bretonu

Kadar si obdan s pesmimi, ne rabiš nosit spodnje majice, te ne zebe. Okoli popka ti spletejo venček, ki je tudi radiator. Če jih v mislih nosiš s seboj, so tudi žabe odveč, na rokavice se je pa le dobro spomnit, sploh zjutraj, ko sicer že sije sonce, zrak se pa še ni odmrznil.

Malo Bretona.

"Reka zvezd
ki odnašaš ločila v moji pesmi in pesmih mojih
                                                                    prijateljev
ne smemo pozabiti da sem vso to svobodo in tebe
                                               povlekel pri žrebu na slamico"

"... ravno sem hotel zapreti oči
ko sta lesena trama ki sta se zlomila na lepem padla
neslišno
kot cvetna lista velikanske šmarnice
s cvetke tolikšne da bi zaobjela vso noč
bil sem kjer me vidiš
v vonju ki se je na vso moč širil
in še preden so se kot sleherni dan povrnila v nestalno
                                                                           življenje
sem še lahko položil usta
na tvoja steklena stegna"
 
Poti do lahkosti bivanja, ki ni nujno neznosna, je več. Po slamici, na slamico, po vnetem grlu, skozi zbujene oči, včasih pa sama pride kar skozi dimnik: seveda le, če je dobro predihan in je skozenj odšlo že veliko sanj.