Dekle s kačjim pastirjem in školjkami, iz katerih buči morje

Muzej Cluny v Parizu je bil ravno zaprt, ko naj bi ga šla raziskat, si ogledat Damo s samorogom. Tapiserija mi pravzaprav nikoli ni bila tako zelo všeč, da bi jo morala videti v živo, nasičena se mi zdi, nekako prilaščajoča. Nič vetra ni v njej, vode.  Včeraj sem prebrala, da naj bi ljudje, preden smo svoje mesto dobili na kopnem, več tisoč let živeli pod vodo, malo bolj šaljiv darvinizem per se, ostanek tega naj bi bile vse naše telesne tekočine. Voda, v kateri se v maternici kopajo še nerojena bitja.

Obstaja sicer veliko zanimivih interpretacij tapiserije, predstavljala naj bi šest človeških čutov, ljubezen, nedolžnost itd. Če bi mi jo kdo že podaril (ta kos ene najbolj cenjenih srednjeveških umetnin, potem bi bila itak nesramno bogata), bi jo obesila v kako veliko, prazno sobo, če bi jo imela. Tak kos zavzame celoten prostor. Takrat je bilo vroče, julij ni najprimernejši za raziskovanje metropol. Raje sem opazovala ljudi v bližnjem kafiču in poslušala nekoga, ki je nad njim v srednjeveški zgradbi, polni zgodb, igral nek inštrument, mogoče je bila flavta. Mislim, da je bilo med tednom, ulični vrvež v polnem razcvetu. Študentarija se je valila proti Sorboni, ki je v neposredni bližini, jaz pa sem pod kožo plesala, čeprav najbrž nihče ni opazil.

Pariz imam raje kot London, vsakih nekaj let se je prav fino za par dni predat vsemu, kar nudi. Kljub vsemu pa bi npr. na steno raje od Dame s samorogom obesila tole Zombovo: