petek, februar 01, 2013

Teden preglednosti

Že nekaj dni omenjam oči, pa naj nadaljujem še danes, za konec tedna, da lahko potem neham in se preusmerim na pametnejše re-či, brez o-jev. Mislim, da so res ogledalo človeka in ravnokar me je kar zvilo, ko sem videla fotko nekoga, ki ga dobro poznam, ker gleda zares bistveno drugače kot prej. Gubice gor al dol, vsi se staramo, ko pa nekomu v očeh vidiš, da je izgubljen, da tava, je pa to zaskrbljujoč indikator njegovega stanja. Tudi tega, kako se ima (sam s sabo). V očeh resnično vse piše. V šifriranem jeziku ali pa nejeziku, znakovnem mediju, ki prenaša subverzivnejše informacije. So ljudje, ki ti v oči ne upajo pogledati, takim ne bi nikoli zaupala. Ta jezik, brezbeseden, je namreč zelo poveden. Svojevrsten kompas, po katerem se lahko zelo dobro orientiraš. Včasih je sicer težko sprejeti, kar ti kaže, lažje je vse skupaj prezreti in se posvetiti drugim rečem. Pa tudi tisti, ki ti nehote sporoča, kar vidiš, ponavadi noče biti konfrontiran. Kar sam v sebi lahko tlačiš, drugemu ne skriješ. Kakorkoli že, rada gledam ljudem v oči in upam, da bodo pogledi s pomladjo bolj čisti, jasnejši, manj žalostni ... Ko v oči posije sonce, se oblaki lažje razkadijo.


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home