Pičice in odprte knjige

Danes sem se zbudila z nepojasnljivo nostalgijo po Londonu, ki me že dolgo časa ne muči več. Ko se po več letih od nekod vrneš, se nekaj časa boriš z mlini na veter, si brez obstanka, četudi ne pogrešaš nič določljivega, votle ljubezni ne štejejo, se ti zdi, da si se zataknil nekam vmes in tega ne znaš sprejeti, niti razplesti, se osvoboditi spon. Spomnim se, kako sem še nekaj let morala ves čas divjati naokrog, malo tja in še drugam, samo, da mi ni bilo treba biti tu. Potem so se vrelci v krvi počasi pomirili, se ustalili. Morala sem se zamotiti, teater je takrat zapolnil vrzel, kasneje faks. Potem te kdaj predrami občutek, da si po vsem, kar se je zgodilo - po knjigah, ki si jih prelistal, pravzaprav spet na začetku. Pretekle poti sicer  ne bi prehodil še enkrat, vsaj iste ne, so pa jutra, sploh kakšna nedeljska, ko se spomniš drobcev, ki takrat sploh niso bili ključni, pa ti vseeno ponagajajo. Npr. sprehodov po Waterlow parku v Highgateu, kamor sem pol leta hodila zjutraj in popoldan, potem ko sem v šolo pospremila Georgio in Tamsin, in preden sem ju šla iskat, z njunim kužkom Bigglesom, tečnim resastim jazbečarjem, ki je pred to isto šolo nekega lepega dne kar pošteno ugriznil neko malčico; ko sem šla ponju na dvorišče, sem ga morala privezat ob ograjo, tam pa je rad izvajal razne salte in dal duška svoji popadljivosti. "Biggie loves his walks in the park," je rekla njuna mama. Park, takoj ob šoli, je v bistvu zelo lep, čeprav si takrat nikoli nisem vzela časa, da bi v njem uživala, tja prišla s kakšno knjigo, recimo. Vedno sem za seboj vlačila tistega zoprnega cucka z rdečim plaščem.

Sprašujem se, če ti res vsaka knjiga, ki jo odpreš, nekaj pusti. So vse izkušnje tvorne? Ko zdaj gledam nazaj, se mi namreč veliko teh, čeprav nekatere so v meni pustile svojstven pečat, tega ne morem zanikati, prikazuje le v podobi drobnih bledih pičic na razrprtem platnu, ki sem ga razpela čez leta svoje adolescence. Vsaka od njih je dogodek, obris nečesa, kar nima več svojega življenja, še barve ne. Nekatere včasih zazvenijo, mimogrede, medtem ko npr. zlagam oprano perilo, pri kosilu z vilico iz posode nabadam solato. Zazvenijo čisto narahlo, da nekaj časa sploh ne vem, kam naj jih umestim, potem se spomnim zgodbe pičice na platnu, ali vsaj njenega odmeva. Ponavadi zelo hitro izzvenijo. Zdi se mi, da je najočitnejša razlika med tem, kar smo pri 20-ih, pa potem vsakih 10 nadaljnjih let, v neposrednosti. Pri 20-ih se samemu sebi zdiš kot alarm, ki reže oblake, se zasaja globoko v središče vsega. Ki te jemlje, daje. Potem, ko čez čas na tisti "alarm" pogledaš z drugega zornega kota, vidiš le veliko hrupa za prazen nič. "Globoka zasajanja" so bila v resnici smešna špikanja, samo na površju. Še vedno si lahko neposreden, k rečem pristopaš brez zadržkov, se pa zavedaš, da se v vmesjih skriva veliko odgovorov, dobrodošlih napotkov. Drugače rečeno, v vmesjih se spletajo melodije vseh tistih bledih pičic. Če bi jim prisluhnili, ko so se dogajale, ne bi bile le odprte knjige, katerih vsebina se briše s časom, temveč bi nas tudi česa naučile ...