Ludvik

Že dlje časa srečujem gospoda že zelo v letih, ki se tudi rad sprehaja; pogosto hodiva po istih poteh. Vedno ima s sabo, ob sebi, vsaj na videz star dežnik, dvomin, da ne že strgan in da se sploh še da odpreti. Mislim, da ga ima namesto psa. Da se z njim ne počuti osamljenega. Nekaj mi pravi, da je gospod izvrsten sogovornik, da je doživel veliko zanimivega. Zgovoren obraz ima, poln črt, valov in odstavkov. Skoraj prepričana sem, da jima z dežnikom nikoli ni dolgčas, da se z njim lahko marsikaj pogovori, tudi v tišini. Poleg tega mu je v oporo, gospod težko hodi in svojo duhovitost deli le z njim. Ko ga naslednjič srečam, ga bom vprašala, kako mu je ime. Mogoče je Ludvik, ali pa imena sploh nima. Nedvomno sta dober par. In gospod je z njim videti vesel, kar težko rečeš za ljudi, ki se sprehajajo v paru.