Besede živijo po svoje

Tako kot nekateri nikoli ne ostanejo brez besed, se drugim kdaj, po možnosti takrat, ko naj bi ravno bili najbolj artikulirani in pred drugimi povedali kaj pametnega, zgodi, da začnemo govoriti, nikakor s torej, in se vmes zavemo, da to, kar nam prihaja iz ust, nikakor ni tisto, kar naj bi povedali. Besede so samosvoje, bolj ko jih imaš rad, več svobode si jemljejo. Življenja. Svoje recimo večkrat zalotim, kako uidejo v gozd, vsaka na svoje drevo, po vejah se obešajo kot novoletni okraski, se zvirajo, preoblačijo kot da so v gledališkem kostumskem fundusu. Delajo prevale, si kažejo fige, skačejo ena do druge, potem spet vsaka po svoje, nobenega reda. Na žvižg, če jih pokličem, se ne odzivajo. Včasih sem se jezila nanje, kadar so počele takšne vragolije. Ko nikakor nisem našla prave, ker je ta imela svojo zabavo kdo ve kje, na katerem drevesu, v katerem potočku; nekatere med njimi so obsedene z vodo in so ji stalno na sledi. Kje med potjo najdejo odluščen del drevesnega debla ali kaj podobnega, zadevo uporabijo za čoln in se vse vesele spuščajo po deročih ovinkih. Če v kakšnem potočku vidite plavajoče reči, kako drvijo čez drn in strn, na njih, morda v nevidni obliki - čeprav jim včasih uspe prevzeti tudi podobo česa drugega, najbrž po turško sedi katera od mojih besed, ki rade uhajajo in se zabavajo po svoje. 

Ko se vrnejo, so polne vtisov, še bolj neposlušne in jih ne morem ustaviti. Ja, tako je s temi mičnimi gospodičnami. Nikoli ne bi pristale na poroko ali na povodec.