23. feb.

Najbolj se ga zapomniš,
če se nategneš do konca.
Se z lasmi zavežeš med oblake,
da te vzamejo s sabo.
Od zgoraj skozi sivino vidiš 
kot da bi nosil vijolične lenonke.
Svoje kraljestvo zgladiš vse do morja,
centimeter za centimetrom se tanjšaš,
z lovkami zasedeš polja in ceste,
na obali pa te burja in morski pes,
ki stegne jezik, da bi te požrl,
odpihneta nazaj
v samo tvoj kvačkan brlog,
k igricam mehčanj in fiaskov.
Zvečer ti šus mrzlega zraka
skozi usta in nos
zbistri utvare o blagih koncih.